Državni zbor je med vsemi oblastnimi organi najbolj političen. Je najvišji v zakonodajni veji oblasti, ni pa najvišji med vsemi organi oblasti. Vrhovno sodišče je najvišji organ v sodni veji oblasti, vlada in predsednik republike pa v izvršilni. Državni zbor sam sebe šteje za najbolj demokratičnega zaradi neposredne izvoljenosti poslancev, kar jim daje najširšo možno legitimnost. A pri tem se pozablja, da ima tak položaj poslancev tudi pomembno slabost, to je vprašanje odgovornosti. Poslanci državnega zbora po ustavi praktično niso nikomur pravno odgovorni, politično pa le celotnemu ljudstvu, zato jih tudi ni mogoče odpoklicati. Državni zbor je zato popolnoma neprimeren za izvrševanje kadrovske funkcije. Izjema je le oblikovanje vlade, pa še to le v delu, ki se nanaša na volitve predsednika vlade. Že imenovanje ministrov je nekaj, kar po mojem mnenju ne pritiče državnemu zboru.
Državni zbor imenuje in razrešuje skoraj vse vodilne funkcionarje v državi, vendar pa imajo določena področja vgrajene varovalke. So v pravosodju ti postopki ustrezno urejeni?Varovalke so dokaj ustrezne. Toda če pogledamo volitve sodnikov ter imenovanje predsednika vrhovnega sodišča in generalnega državnega tožilca, vidimo, da gre za rešitve, ki jih v Evropi praviloma ne poznajo. Da sodnike na predlog sodnega sveta voli parlament, je slovenska posebnost in ostalina prejšnjega sistema. Drugod poznajo dva različna sistema: po enem je izbira sodnikov v rokah sodnega sveta, bolj kot ne formalno imenovanje pa opravi predsednik republike. Po drugem pa sodni svet, ki ga sestavljajo predstavniki zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti, sam imenuje sodnike. Oba sistema imata prednosti in slabosti, naš pa je popolnoma neustrezen. Ob sprejemanju zakonodaje v devetdesetih letih je prevladalo prepričanje, da sta funkciji predsednika vrhovnega sodišča in generalnega državnega tožilca tako pomembni, da ju mora imenovati državni zbor. Vse politične opcije doslej so bile prepričane, da lahko obvladuješ pravosodje, če imaš svojega človeka na vrhu sodstva in tožilstva. Da lahko obvladuješ kazenski pregon in sodne odločitve. Toda takšno razmišljanje ni samo v nasprotju s temeljnimi načeli o neodvisnosti sodstva in o strokovni samostojnosti tožilstva, temveč je tudi zgrešeno, saj predstojnika teh organov nimata pristojnosti, s katerimi bi posegala v tožilske in sodne postopke. Je pa politika s tem pokazala, kaj si misli o njunem ustavnem položaju, načelu delitve oblasti, strokovni avtonomiji in še o čem.
V zadnjem času se je začelo zatikati pri imenovanju sodnikov. V kratkem času so poslanci zavrnili dva predloga sodnega sveta. Se nakazuje kakšen trend?Upam, da ne, se pa bojim, da gre morda tudi za trend. V preteklosti na tem področju res ni bilo posebnih težav. Državni zbor je vedno izvolil sodnike, ki jih je predlagal sodni svet. Vendar je treba ob tem poudariti, da pristojnosti državnega zbora, ki ima ustavno pravico voliti, ni mogoče zreducirati zgolj na formalno dvigovanje rok. Pri tem se sicer lahko sklicujemo na dosedanjo prakso ali celo na ustavni običaj glede potrjevanja sodnikov, toda v družbah z nerazvito demokratično tradicijo se takšni običaji lahko čez noč spremenijo. Zato je prava rešitev sistemska sprememba.
Ali ravnanje poslancev nakazuje poskus, da se tudi redno sodstvo začne »uravnoteževati« – po principu nekaj vaših in nekaj naših, ne glede na strokovnost?Tega ni mogoče povsem izključiti, je pa res, da pri sodnikih to prihaja redkeje v poštev. Upoštevati je treba, da so sodniki izvoljeni na začetku svoje kariere pri tridesetih letih, tako da jih večina niti nima kakšnega strankarsko političnega angažmaja. Tudi pri zadnjih zapletih ni šlo za to vprašanje, saj so poslanci presojali kandidatovo prakso, dotedanje delo, strokovnost, primernost; skratka, ocenjevali so izpolnjevanje kandidatovih strokovnih pogojev, ki so povsem v domeni sodnega sveta.
Gre torej zgolj za merjenje moči?Mislim, da je kadrovanje ena od pomembnih slasti politične in vsake druge oblasti. Mogoče se tega politiki niti ne zavedajo, vendar je to v sami naravi oblastne funkcije, pri posameznikih pa tudi v njihovem značaju. Do sedaj se državni zbor ni odrekel še nobeni pristojnosti s področja kadrovanja. Teh pristojnosti pa je ogromno. Nekatere so določene z ustavo, večino pa si jih je določil sam z zakoni. Takšna volilna funkcija parlamenta je brez primere v primerjalnih sistemih. Pri tem je državni zbor z zakoni predsedniku republike določil tudi pristojnosti, ki so v nasprotju z ustavo. Ta nikjer ne določa, da naj predsednik republike predlaga državne funkcionarje državnemu zboru, temveč samo, da jih imenuje.
Ministrstvo za pravosodje napoveduje, da bo premislilo o možnostih, da bi postopke imenovanj in predvsem razreševanj v pravosodju nekoliko spremenili, v stranki SDS pa so že vložili novelo, po kateri bi lahko razrešitev generalnega državnega tožilca predlagala vlada in ne več zgolj državnotožilski svet. Na kaj bosta morala paziti vlada in državni zbor?Upoštevati je treba, da mora biti sodstvo kot ločena veja oblasti čim bolj neodvisno in samostojno, pri tožilstvu pa je zlasti pomembna strokovna avtonomija in ne toliko institucionalna neodvisnost od organov izvršilne oblasti. Tožilec v nasprotju s sodnikom namreč ni del sodne oblasti, temveč ga ustavnopravno umeščamo v izvršilno oblast.
Torej bi bil postopek za imenovanje generalnega državnega tožilca lahko celo bolj podoben imenovanju generalnega direktorja policije, ki ga imenuje kar vlada na predlog notranjega ministra, kot pa imenovanju predsednika vrhovnega sodišča?Pri nas je kadrovska funkcija vlade izjemno negativno obravnavana. Zato se ustanavljajo vzporedne, pogosto paradržavne institucije, ki naj bi bile čim bolj samostojne in neodvisne od vlade, čeprav v vseh zadevah to ni potrebno. Hkrati se s tem zamegli tudi odgovornost funkcionarjev v nadzornih institucijah. Glede postopka razrešitve generalnega državnega tožilca je politika najprej spremenila zakonodajo tako, da ne bi mogla neposredno vplivati na razrešitev, zdaj pa je ugotovila, da ji to ne ustreza ter da bi v bistvu rada vplivala. Po mojem mnenju ima vlada legitimno pravico vplivati na razrešitev generalnega državnega tožilca, vendar izključno iz razlogov, ki jih določa zakon, in ne na podlagi političnih meril. Vsekakor pa je nenavadno, koliko se pri nas politika ukvarja z generalnim državnim tožilcem in predsednikom vrhovnega sodišča. Že vse od osamosvojitve Slovenije so to imanentno politična vprašanja, kar še zlasti velja za generalnega državnega tožilca.
Optimalna imenovanja v rednem sodstvu bi po vašem mnenju potekala tako, da jih predlaga stroka, podobno kot sedaj, potrdi pa predsednik republike?To je ena izmed rešitev. Če politika misli, da mora biti neki organ oblasti nujno prisoten pri teh postopkih, potem naj bo to predsednik republike, ki naj opravlja tako imenovano notarsko funkcijo. Izjemoma bi sicer imel možnost zavrnitve kandidata, sama izbira pa naj bo v rokah posebnih organov, kot je na primer sodni svet. Za ustavne sodnike, ki so sicer v širšem pomenu del sodne veje oblasti, hkrati pa zunaj vseh treh vej oblasti (sedaj jih voli državni zbor na predlog predsednika republike), pa predlagam, da bi jih enakopravno imenovali organi vseh treh vej oblasti. Vsak od njih bi imenoval po tri sodnike, vsaka tri leta enega (ustavnih sodnikov je devet, njihov mandat pa traja devet let, op. p. ). Legitimnost ustavnega sodišča bi bila tako precej večja.