Kdor lobira, morda profitira. Nedavno vnovič izvoljeni britanski konservativni premier David Cameron, ki ga v letu 2017, morda in verjetno pa veliko prej čaka referendum o britanskem članstvu v EU, je že na drugi hitri in kratki turneji po članicah EU, da bi dobil podporo za tako imenovane reforme EU. Natančneje: podporo članic za spremembe pogojev britanskega članstva, ki jih je obljubil, skupaj z referendumom o članstvu, pod pritiski evroskeptikov v svoji konservativni stranki in volilnih uspehov stranke UKIP (ta se zavzema za čimprejšnji izstop Britanije iz EU in je celo nastala s tem namenom). Obiskal naj bi prav vse članice. Med prvo dvodnevno turnejo je obiskal štiri, med njimi »najpomembnejši« Nemčijo in Francijo, vse pomembnejšo Poljsko in Nizozemsko. Drugi krog je začel včeraj v Italiji. Danes bo na hitro, v nekaj urah odkljukal Slovenijo, čeprav bo to prvi obisk kakšnega britanskega premierja v Sloveniji (še kraljica je bila prej pri nas!), in potem še Slovaško, Češko, Luksemburg in Irsko. Vmes se bo sestal tudi s predsednikom evropskega parlamenta Martinom Schulzem.
Več kot ena zgodba
Obisk v Italiji je združil z vodenjem britanske poslovne delegacije na sejmu Milan Expo, na katerem poskušajo Britanci Italijanom prodajati celo sladoled in modo. Na obisk v Italijo je odšel dobre volje zaradi objave podatka, da so tuje družbe lani v Britaniji prvič vložile več kot tisoč milijard, kar je premier komentiral: »Obseg tujih naložb je orjaška zgodba o uspehu, ki kaže, da je Velika Britanija kraj za sklepanje poslov in da naš dolgoročni ekonomski program deluje.« Kakor za koga. Za nekatere je ta zgodba nadaljevanje razprodaje, utrjevanje korporacijske Britanije in slabo plačanega dela Britancev za vse številnejše tujce. Dolgoročni ekonomski program pa je zaradi vladine varčevalne politike, ki jo kritizira tudi vse več ekonomistov, povečal revščino, a to je druga zgodba. Ta, povezana s Cameronovo turnejo, je uradno o tako imenovani reformi EU, neuradno pa premier lobira za podporo ohlapnejšemu članstvu Britanije, ki naj bi bilo pogoj za to, da ostane v EU, in najbrž samoumevno za to, da bi se Cameron, ko bo na vrsti referendum, javno zavzemal za to, da Velika Britanija v EU ostane. EU gotovo potrebuje reforme, vendar zakaj neki po britanskem kroju? Domači kritiki na levi se bojijo, da bi ohlapnejše članstvo Britanije, poenostavljeno rečeno, zmanjšalo pravice povprečnega državljana (britanskega in priseljencev iz EU) in povečalo pravice korporacij. Cameron je sicer zelo lepo povedal, da »nismo edini, ki si želimo, da bi EU bolje delovala za vse ljudi po Evropi«. To bo gotovo ponovil tudi sogovornikom v Sloveniji. Slednji bodo tako danes verjetno bolje vedeli, kaj natančno hoče, da bi branil obstanek Britanije v EU, kot to vedo Britanci, saj ne obstaja uraden seznam zahtev, po katerem bi lahko po končanih pogajanjih presojali, kaj je dosegel in česa ne. In ravno zato ne obstaja.
Ni ga bilo, čeprav je rekel, da pride
Britanski premier prihaja v Slovenijo samo nekaj dni po prvem manjšem uporu dela njegovih konservativnih poslancev, ki je bil povezan z urnikom in pravili referenduma o članstvu v EU. Z drugimi besedami: poskus spreminjanja članstva v EU je v največji meri posledica večnih prepirov o evropski politiki v konservativni stranki.
Ko je bil prejšnji slovenski predsednik Danilo Türk na obisku v Britaniji, sem njegovega sogovornika, prejšnjega (laburističnega) premierja Gordona Browna, na tiskovni konferenci v Downing streetu 10 spomnil, da še noben britanski premier ni obiskal Slovenije, da to ni uspelo niti Blairu, čeprav je bil premier deset let, in ga vprašal, ali jo bo on obiskal. Dejal je, da jo bo. Ni ga bilo. Vsaka priložnost za britansko-slovenska srečanja je vsekakor več kot zaželena, dobrodošla in pomembna za zbližanje, a morda bi bila še boljša, če Cameronov obisk ne bi bil tako zelo zelo kratek in del lobiranja.
