Dunajski slavnostni tedni se počasi končujejo, čeprav je tudi v tednu, ki še ostaja, mogoče videti nekaj zanimivih dogodkov, na primer uprizoritev John Gabriel Borkman v režiji Simona Stona ali Bartókovo opero Grad vojvode Sinjebradca v režiji Andree Breth in pod dirigentskim vodstvom Kenta Nagana. Gledališki program festivala je letos pripravil nemški dramaturg in režiser Stefan Schmidtke, ki se bo na Dunaju, kot kaže, za nekaj časa tudi ustalil. Za zdaj velikega odmika od programov prejšnjih let še ni opaziti, morda je bilo v sporedu manj velikih gledaliških imen (nekaj pa vendarle, denimo Castellucci, Pommerat, Castorf, van Hove), del programa je bil posvečen Afriki (kar je nemara ta hip evropski trend), večina – morda tudi zaradi ekonomskih razlogov – pa je bila sestavljena iz predstav manjših formatov in mlajših avtorjev.
Peturna študija značajev
Enega od vrhuncev letošnjega festivala, Castorfovo maratonsko uprizoritev Bratov Karamazovih, je po prvi izvedeni predstavi »pokvarila« bolezen dveh igralcev, tako da so bile vse naslednje ponovitve odpovedane. Drugi vrhunec festivalskega programa pa je bila zagotovo svetovna premiera projekta Kings of War nizozemskega režiserja Iva van Hoveja in gledališča Toneelgroep Amsterdam, montaža treh Shakespearovih zgodovinskih kronik, Henrika V., Henrika VI. in Riharda III. Van Hove je eden najbolj iskanih evropskih gledaliških režiserjev, na predlanskem Borštnikovem srečanju je gostovala njegova predstava Človeški glas, je pa tudi stari znanec dunajskega občinstva. Kralji vojne je magistralna, skoraj peturna gledališka študija človeških značajev in vojne kot modela upravljanja sveta, ki ga, z nedvomnim virom pri velikem elizabetincu, lucidno prestavlja v današnji, po mnenju mnogih ponovno (pred)apokaliptični čas.
V nasprotju s še dovolj svežo, navzven podobno odrsko montažo Shakespearovih Riharda III. in II. v režiji Tomaža Pandurja v ljubljanski Drami, kjer pa je predstavi vsako možnost sodobnega razumevanja odvzela najprej redundantna in nejasna priredba ter nato površna, samozablokirana in p(o)razna režija, je van Hovejeva varianta prikaza modelov moči in oblasti definitivno sodobna. A tu ne gre samo za prestavitev angleškega dvora v današnje meščansko stanovanje, od koder se vodijo sodobne vojne, temveč najprej za zaznavo univerzalnega vzorca, po katerem deluje vsaka oblast in se distribuira njena moč, nato pa za njegovo inteligentno in učinkovito (gledališko) razdelavo.
Izrazit učinek aktualnosti
Pred gledalcem tako potekajo nenehne »klasične« diskusije o upravljanju države oziroma sveta, ki jih van Hove dopolnjuje s pogledom v ozadje, v zakulisje velikih odločitev in razpletov burnih dvornih intrig. Ne da bi Shakespeara kakor koli dopisoval, v ozadju prizorišča, kamor nastopajoči dostopajo skozi nizek in ozek hodnik, obložen s hladnimi belimi ploščami, pred očesom kamere uprizarja kraljevske umore, eksekucije in vse, iz česar v resnici zraste tisto, kar je v ospredju ponujeno v pogled navadnemu smrtniku. Gledalcu sta tako na razpolago dva pogleda: prvi, živ, gledališki, in drugi, filmski, projiciran na velik zaslon; kombinacija obojega še poveča učinek aktualnosti (kot bi spremljali katero od sodobnih televizijskih nadaljevank s politično tematiko), hkrati pa ostaja trdno zasidrana v Shakespearovem verzu.
Kralji vojne so potemtakem uprizoritev treh različnih, natančno izbranih in premišljenih modelov vladanja (razsodni Henrik V., bolestno neodločni Henrik VI., patološki Rihard III.), ki se med seboj razlikujejo tudi uprizoritveno, vse pa povezuje živo glasbeno ozadje (ansambel trobilcev in nastopi kontratenorista), ki dogajanje dodatno estetizirajo, in pa skrajno intenzivna igra igralcev v različnih vlogah. Kljub identifikaciji (sodobnega) sveta kot surovega sveta vojne pa je van Hovejeva poanta na prvi pogled optimistična: s smrtjo nihilističnega Riharda III. zavlada mir, ki naj bi trajal; vendar ob tem nismo čisto prepričani, ali je tak konec samo spretno podtaknjena van Hovejeva pobožna želja oziroma razumen predlog gledalcem in »kraljem« ali pa se prava poanta skriva v kruti neusmiljenosti uprizarjanja cikličnosti tako kraljev kot vojne, ki v resnici kaže na pravo naravo človeka in človeštva, in se naslednja vojna zdi samo še vprašanje časa…