Dober mesec dni po tem, ko je avstrijsko ustavno sodišče na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah sprejelo odločitev, po kateri bodo posvojitve pri naših severnih sosedih mogoče tudi za istospolne pare, so domači politično-cerkveni krogi dali »vedeti«, da bodo istospolni pari na državne stroške najemali revne ženske za rojevanje otrok po naročilu. In da bo opredelitev družine kot »skupnost matere, očeta in otrok« v vrtcih in šolah prepovedana, če bomo spremenili zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki odpravlja diskriminacijo istospolnih parov.
Da, slovenska zaplankanost nima meja. Še posebej zato, ker se diskriminacijo manjšine posameznikov in njihovih družin izrablja kot priročno in poceni ideološko sredstvo za nabiranje političnih točk in ohranjanje delitev. In tudi zato, ker mnenja kvalificiranih strokovnih društev in združenje znanstvenikov, ki podpirajo popolno enakopravnost istospolnih partnerstev, ostajajo preslišana. Svojo odgovornost, da se o Sloveniji kot nosilki družbeno-političnih sprememb v regiji govori samo še v pretekliku, morajo zato prevzeti tudi mediji, ki celo razprave o človekovih pravicah uravnotežujejo za vsako ceno. Kot so nedavno sporočili iz Slovenskega sociološkega društva, je kvalitetna javna debata nemogoča, če se briše razlika med kvalificiranimi izjavami, temelječimi na rezultatih legitimnih znanstvenih raziskav, in drugimi stališči. Tudi Društvo psihologov Slovenije je zavrnilo ideološko utemeljeno in nestrokovno presojanje zakona o zakonski zvezi, ob tem pa navedlo več raziskav, ki dosledno kažejo, da spolna usmeritev staršev v nobenem pogledu ne škodi razvoju otrok, ki odraščajo v družinah s starši istega spola.
Istospolno partnersko skupnost je do danes v Sloveniji registriralo 258 posameznikov oziroma 129 parov, v istospolnih družinah pa je bilo priznanih že okoli 15 posvojitev otrok po partnerju. A kot kaže anketa, ki sta jo lani izvedla sociologa Roman Kuhar in Alenka Švab in v kateri je sodelovalo 1145 gejev in lezbijk, bi se 60 odstotkov vprašanih poročilo z istospolnim partnerjem oziroma partnerico, če bi bilo to pri nas mogoče, pri čemer gre pri želji za poroko predvsem za potrebo po pravni zaščiti oziroma za večjo socialno varnost. Skupina pravnikov namreč diskriminacijo istospolnih partnerstev in družin ugotavlja v vsaj 70 zakonih – v pravzaprav vseh ključnih sistemskih zakonih, ki predstavljajo temelj slovenske pravne ureditve, medtem ko je ustavno sodišče tovrstno diskriminacijo doslej potrdilo zgolj z dvema odločbama. Kako dolgo še bodo morali torej posamezniki ali sodišča pred ustavnimi sodniki izpodbijati člene slovenske zakonodaje, ki istospolne usmerjene državljane postavljajo v neenakopraven položaj?
Parlamentarna večina je s sprejemom zakona o zakonski zvezi svoje delo opravila. Ustavno sodišče ima sedaj (spet) izjemno priložnost, da zapre to srednjeveško poglavje.
