Protagonistka Alma je namreč tržaška Slovenka, ki z družino živi v Asiagu, mestecu pod Dolomiti Brente, njen najstniški sin Angelo pa pod vplivom vrstnikov vse manj verjame v okrutnost fašizma in nacizma, zato se poistoveti z njunimi parolami ter se odpravi na misijo preganjanja priseljencev. Alma si ob tem dogajanju ni primorana hladiti le notranjih opeklin, temveč trepeta tudi za ostarela begunca Franca in Rozalijo, ki ju neguje. Pisatelj je torej skorajda vizionarsko zaslutil dohitevanje za Slovence mračne preteklosti, ki so jo v realnosti čisto blizu nas nedavno obudili neofašistični shodi.
Paralelno, a povsem nelinearno skozi spomine pronica pripoved o nekdaj trdnem prijateljstvu med Almo in Olgo, ki se sesuje kmalu po usodni noči, ko druga doživi intimno tragedijo. Junakinji sprva podajata zgodbo vsaka s svojega konca, postopoma pa vse bolj govorita ena znotraj druge, zato je bralec v dilemi, ali sledi dvojčicama po duši ali nemara razdvojeni osebi. Tudi sicer pisec pogosto premeteno izrablja podvajanje, lajtmotive in repeticijo, da se tekst na številnih mestih zrcalno odbija. Nekateri stavki in zamisli se kot bumerang vračajo v različne predele romana: denimo Almina ideja, da imajo drevesa spomin, ali omemba ruskega mesta Mologa, ki so ga pred desetletji poplavili z Volgo, da bi zgradili vodno elektrarno, ob tem pa okoli tristo ljudi ni želelo zapustiti svojih domov in je potonilo z mestom. Jedrna zgodba se zaradi teh ponavljajočih se pasusov razkoščiči počasi, vendar ležeren ritem le redko ogroža sporočilno intenziteto, kajti skorajda vsak stavek je bodisi prepojen s simboliko in kulturnozgodovinskimi referencami bodisi prevlečen s psihološko patino. Kompleksne tematike se je avtor namreč lotil, kot se spodobi – kompleksno.
Marko Sosič ima pač pedanten čut za finese. Njegov mehak jezik, ki se tu in tam zateče k večjezičnosti, daje še dodaten zagon avtorski občutljivosti za problematike z družbenih obronkov, čeprav med Sosičevimi junaki nemalokrat ostane marsikaj zamolčano, zgolj pantomimizirano. Vsekakor pa Kratki roman o snegu in ljubezni doseže vrh predvsem tam, kjer dreza v vprašanja, ki zadevajo velik del evropskega prebivalstva, a si jih nihče ne upa zastaviti na glas.