Trenutna negotovost v odnosu med tiskom in digitalnim medijem je zgolj začasna. Domneva, da se bo digitalna besedilnost v prihodnosti razvila do mere, ko bo še zmožnejša prevzeti večino funkcij tiska, je upravičena, trdi nizozemski zgodovinar knjige Adriaan van der Weel. V monografiji Spreminjanje naše besedilne zavesti: Na poti k digitalnemu redu znanja, ki je pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi, Nizozemec špekulira, da bo uporaba digitalnega besedila naše znanje in dojemanje sveta predrugačila prav toliko, kot sta ga spremenila iznajdba pisave, Gutenbergov izum tiska in tiskana knjiga. A seveda ne brez pasti.
Digitalna besedila danes brez težav »pretvarjamo« tako, da so videti enako, kot smo vajeni iz analognega okolja. Razdalja in čas nista več pomembna, saj nam internet omogoča delitev datoteke od pošiljateljevega do prejemnikovega računalnika, pri čemer je prejemnikova kopija celo identična izvirni. Izjemno nizki proizvodni in distribucijski stroški za nove izvode pa po drugi strani ogrožajo avtorske pravice in – po logiki ekonomije – ustvarjajo vtis pogrešljivosti knjige, ki je očitno lahko neštetokrat razmnožena.
Ambivalenco najbrž čutimo tudi do tako imenovane besedilne nestabilnosti digitalnih tekstov. Ta namreč za razliko od tiskanih nikoli niso zaključena, vedno jih je mogoče dopolnjevati in spreminjati, kot smo vajeni iz tovrstnega načina dodajanja znanja v spletnih vikipedijah. Prav slednje naj bi iskalca informacij spodbudile, da se ne prepusti zgolj udobju uživanja tega, kar so zanj pripravili poznavalci, uredniki ali založbe, temveč k produkciji znanja aktivno pristopi tudi sam.
Bo šola rabelj knjige?
A ob tovrstnem ustvarjanju »dokumentnega vesolja« moramo biti hkrati pripravljeni na samostojno orientiranje v preobilju informacij, zaradi katerega apatično in nezbrano klikamo med besedili. Van der Weel tiskanemu gradivu odločno pripisuje proces kanonizacije znanja, a hkrati nedvoumno dodaja: »Z digitalnim medijem se je proces zasukal, težko breme tolmačenja se je prevalilo na bralčeva ramena in z njim velike zahteve po potrošnikovi kritiški sposobnosti.«
Čeprav je Britanska revija Nature ob raziskovanju člankov iz Wikipedije in Encyclopaedie Britannice raziskavo leta 2005 sklenila z ugotovitvijo, da je zanesljivost znanstvenih vpisov, kljub mnogim napakam, v obeh skoraj enaka, se zdi, da bi se s prevlado digitalnega medija močno povečala možnost, da bodo nove informacije manj verodostojne, kot so bile v tisku. Od bralca pa bo odvisno, ali se bo s tem zadovoljil ali pač zganil možgane in se na prebrano množično odzival z vrednotenjem in dopolnjevanjem besedil.
Pri pospeševanju ali zaviranju hitrosti sprejemanja digitalnih alternativ tisku ima vlogo tudi država, meni van der Weel. Ukrepi, kot so izbira med naročanjem digitalnih ali tiskanih informacij, ponujanje ali odrekanje subvencij za digitalizacijo in sistem davkov so le nekateri od njih. Eden najbistvenejših je previdno postopanje pri sprejemanju vzgojno-izobraževalnih odločitev. Kot smo namreč pred nedavnim lahko prebrali v Dnevnikovem intervjuju z norveško raziskovalko branja Anne Mangen – raziskave kažejo, da branje nekaj strani dolgih zahtevnejših tekstov na ekranu povzroča težave, celo v primerih, ko je bil tekst na e-knjigi po dimenzijah in tipografiji povsem identičen tistemu v papirnati knjigi. Po mnenju Mangenove bralec pogreša predvsem volumen, otip papirja in geste listanja, ki morda igrajo vlogo pri zmožnosti mentalne obnove teksta.
A da vse le ni tako črno-belo, kažejo tudi razlike med generacijami; današnjim otrokom kot pravim digitalnim domorodcem, saj so rasli ob računalnikih, digitalni medij ni več tako tuj. Van der Weel zato opozarja na vse večje neskladje v vsakdanu otrok – njihova medijska izkušnja z mobilnimi telefoni, digitalnimi igricami in računalniki izven šole je zanje vedno pomembnejša, medtem ko v šolskih učilnicah še vedno prevladujejo knjige.
Več samostojnosti, manj interakcije z vrstniki
Docentka za razvojno psihologijo dr. Urška Fekonja Peklaj potrjuje, da se otroci z 2D-tehnologijo srečujejo zelo zgodaj, že v prvem letu starosti, poleg tega njena raba s starostjo otrok narašča. Opozarja, da raziskave o uporabi tehnologije (denimo tablice, interaktivne bele table, računalniki, ki omogočajo učencem in učiteljem uporabo elektronske oblike učbenikov) v procesu poučevanja kažejo tako pozitivne kot negativne učinke na učenje in znanje otrok. Med pozitivni učinki se najpogosteje navaja višja motivacija in pozornost učencev, a je na mestu tudi razmislek, ali ne gre bolj za motivacijo za delo z napravo kot za motivacijo za učenje, je natančna sogovornica. Tehnologija učencem ponuja tudi možnost interaktivnega učenja, večje samostojnosti in kritičnosti do lastnih izdelkov, sprotno pridobivanje informacij o pravilnosti reševanja posameznih nalog, možnost prikazovanja idej na različne načine, dostopnost informacij, opcijo sodelovalnega učenja in povečanja računalniške pismenosti.
Po drugi strani pa rezultati kažejo tudi na zaskrbljujoče negativne učinke uporabe omenjene tehnologije v poučevanju. »Uporaba tehnologije lahko zmanjšuje priložnosti učencev za govorne interakcije z vrstniki in učiteljem, jih postavlja v vlogo pasivnih sprejemnikov znanja, ki nimajo dovolj priložnosti za so-oblikovanje procesa učenja, in zmanjšuje priložnosti za razpravo celotnega oddelka učencev,« dodaja razvojna psihologinja in omenja tudi morebitne tehnične težave, ki prekinjajo pouk in ki jih učenci le redko znajo rešiti sami.
Nekateri avtorji raziskav so resda mnenja, da je vprašanje, ali otroku izberemo tiskano ali e-knjigo, manj pomembno – bolj ključno je, da otroke spodbujamo k branju. »Pomembno je vedeti, da so se zvočni efekti, animacije in druge interaktivne značilnosti e-knjig pogosto izkazali za moteč dejavnik v procesu otrokovega branja, saj otrokovo pozornost preusmerijo z zgodbe na manj pomembne dražljaje,« razlaga sogovornica. E-knjige otroke zaradi svojih značilnosti seveda zelo pritegnejo, a prav zato se zdi Fekonja Peklajevi vloga odraslega, ki mora otrokovo pozornost primarno usmerjati na zgodbo, ne pa pustiti, da tehnologija vodi otrokovo izkušnjo, pri e-gradivu še toliko pomembnejša.
Navsezadnje ne smemo pozabiti na učitelje, ki jim lahko uporaba 2D-tehnologije olajša delo, omogoča namreč hitrejši dostop do vsebin in lažjo, denimo zvočno in slikovno ponazoritev. A dr. Fekonja Peklaj opozarja na nujnost kritične presoje v zvezi s tem, kdaj in s kakšnim namenom bodo učitelji e-gradivo vključili v proces poučevanja.
Omejitve večje od pričakovanega
Po izkušnjah smo tako povprašali še Dušana Merca, ravnatelja Osnovne šole Prule, ki je prva pri nas v pouk postopoma uvedla tablične računalnike. Na šoli, ki se je za omenjeno novost odločila pred štirimi leti, so hkrati izvedli raziskavo o delovanju tovrstne »e-pedagogike« in ugotovili, da lahko tablice služijo zgolj kot pomožno sredstvo. »Metodično in didaktično je elementarni pouk preveč kompleksen, da bi ga lahko nadomestili z elektronskimi napravami. To smo sicer vedeli že prej, a zanimale so nas njegove omejitve – te so večje, kot smo pričakovali,« pojasnjuje Merc, ki je prepričan, da se bo pouk tudi ob pomoči »tablic« razvijal naprej, a računalnik ne more biti osnovni učni pripomoček. Ravnatelj je mnenja, da je v osnovni šoli in prvi polovici srednje konkretna raven najpomembnejša raven spoznanja in šele preko nje lahko otrok gradi obče znanje. »Vaje so na računalnikih možne, ponazorila za razumevanje pa morajo biti konkretna, samo računalniška niso dovolj,« vztraja. Otrok mora razvijati tudi drobno motoriko in grafomotoriko, znanje in razvoj gresta po besedah Merca namreč »skozi roke«, kar najlažje ponazorimo z računanjem na prste. »Dokler se ne naučite štetja prstov, ne morete šteti računalnikov,« se še posmeji.
Njegove besede so pomenljive, saj se na Norveškem, kjer so v digitalizacijo izobraževanja vložili veliko sredstev, že ukvarjajo s posledicami – nekateri dijaki so namreč računalnike v šoli zavrnili, češ da so zaradi njih raztreseni, se slabše učijo, pa tudi njihovi rezultati pri raziskavah bralne pismenosti so slabši. Prav zato se van der Weel, če se vrnemo k njegovi knjigi, sprašuje, ali bodo nove politične direktive pripeljale do opaznega upada uporabe knjige kot osnovnega učnega pripomočka, kar bi najverjetneje pripeljalo do njenega konca. S tem pa tudi do konca percepcije sveta, kot jo poznamo.
Pravi užitki ostajajo analogni
Nizozemec, ki se sicer poskuša distancirati od apokaliptičnega napovedovanja prihodnosti, razmišlja o dveh radikalnih izidih: tiskana knjiga bo bodisi izumrla bodisi izgubila monopol in bo tako imenovani red knjige sobival ob digitalnem redu. A s črnimi napovedmi je treba biti previden, meni Renata Zamida, ki pri založbi Beletrina bdi nad projektom e-knjig. Pozabljamo, da je bistvena vsebina, ne nosilec. Zamidova verjame, da lahko tiskana in e-knjiga bivata v sožitju, in četudi bodo določene vsebine, denimo akademske in žanrske, bolj prisotne v digitalnem okolju, jo za tisk ne skrbi. »Statistike pa tudi opazovanje lastnega obnašanja kažejo, da uporabniki obeh formatov kupimo več knjig kot kdajkoli prej. Tiskana knjiga bo še kako živa tudi v prihodnje – in pravi užitki v življenju bodo ostali povsem analogni,« se postavi na stran tistih, ki jih napovedi o bližnji smrti tiska ne prepričajo.
