Nikogar niso preganjali po kazenskem zakoniku, nekaj napadalcev je dobilo le kazni za prekrške, ki so znašale okoli 50 evrov. Torej, posamezniki so šli na ulico z namenom, da bodo nekoga pretepli, s seboj so nosili nedovoljena sredstva, denimo kije za bejzbol, molotovke in druge nevarne predmete. Ob tem so ovirali tudi delo policistov, jih celo napadali, po mestu metali solzivec, spodbujali sovražni govor in pozivali k umorom. Posameznike so pridržali, dokaze proti njim predali tožilstvu, a tožilstvo je odločilo, da ne gre za kazniva dejanja, temveč le za prekrške.
Ampak že leto kasneje, na oktobrski paradi 2014, je nasilje izginilo. Četudi vas je varovalo enako število policistov, ti niso opazili nasilnih izgredov. Kako je to mogoče?Vam se morda res zdi, da gre za enoletni fenomen, a mi smo v vmesnem obdobju trdo delali. Ogromno smo sodelovali s tožilstvom in policijo, komunikacijsko smo se pripravili. Zaradi medijske kampanje pred parado so ljudje začenjali razumeti, da, če ne drugega, ni v redu, da spodbujaš nasilje nad nekom samo zato, ker je LGBT-oseba. Pri kampanji smo bili previdni. Naš aktivistični pristop ni bil, da bi ljudem govorili, česa ne smejo početi. V družbi, kot je črnogorska, je treba ljudem, ki so se v letih življenja naučili homofobije in transfobije ter niso imeli priložnosti, da slišijo za drugačnost in drugačne, stvari razložiti, da jih počasi začnejo razumeti.
Leta 2014 smo imeli tudi več podpore na politični ravni, na parado je denimo prišel župan Podgorice, zaradi česar so se mnogi odločili vsaj to, da ne bodo povzročali težav. Učinkovito je pristopilo tudi tožilstvo, ki je tik pred parado 2014 priprlo nekaj problematičnih oseb in jih nato začelo tudi kazensko preganjati. To je bilo dovolj močno sporočilo, da nasilja ne bomo več trpeli.
Imeli ste torej podporo medijev, katerih poročanje je bilo korektno?Pred parado smo bili gosti vseh najbolj gledanih televizijskih oddaj tako na državnih kot na zasebnih televizijah, v časopisih in na spletnih portalih smo imeli na voljo veliko medijskega prostora. Mediji, tako levi kot desni, neodvisnih pa nimamo, so torej naši veliki zavezniki. Sodelovanje z njimi gradimo že od leta 2010 in vsi poročajo profesionalno, odrekli so se senzacionalizmu. Pred nedavnim so opravili raziskavo o medijskih objavah v zvezi s parado ponosa oziroma LGBT-tematikami v Črni gori, Srbiji in Makedoniji. Pokazala je, da je bila kakovost medijskega obveščanja pri nas na najvišji ravni.
V zadnjih petih letih ste dosegli nekaj ključnih sprememb zakonodaje na področju urejanja statusa LGBT-oseb.Drži, leta 2010 so najprej spremenili zakon o medijih in delovno zakonodajo, v kateri so prvič sploh omenili spolno usmerjenost oziroma prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti. Leto kasneje je država v zakon o preprečevanju diskriminacije eksplicitno zapisala, da je diskriminacija zaradi spolne usmerjenosti in spolne identitete prepovedana – to je bil nadvse pomemben sistemski, krovni zakon. Sledili so še spremembe in dopolnila zakona o zdravstvenem zavarovanju, s katerimi so dobile transspolne osebe pravico, da jim država financira spremembo spola iz medicinskih razlogov. Zakon so v praksi prvič uporabili letos, ko so eno osebo tudi operirali.
Leta 2013 je po letih lobiranja nevladnega sektorja črnogorska vlada sprejela tudi petletno strategijo za izboljšanje kakovosti življenja LGBT-oseb. Torej uradno vladno politiko boja proti homofobiji in transfobiji. Gre za nabor ukrepov za izboljšanje družbene vključenosti in večjo enakopravnost LGBT-oseb. Od zakonskih rešitev tako čaka le še zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti.
Načrtujete, da bi ga sprejeli v naslednjem letu. Gre zgolj za obete ali tudi že za dejstva?Politična odločitev je že padla. Vlada si tega zakona želi, to je ena glavnih točk prej omenjene strategije. Vprašanje je zgolj, kdaj se bo to zgodilo in po kakšni poti. Nekaj konkretnih korakov je že narejenih. Z različnimi institucijami se trenutno pogovarjamo o modelu zakona, ki bo najboljši za črnogorske okoliščine. Pri Queer Montenegro zastopamo zakonsko rešitev, ki bi bila podobna hrvaški, s prilagoditvami črnogorski zakonodaji. Zagovarjamo sprejetje rešitve, ki bo dostopna vsem, ne zgolj istospolno usmerjenim parom.
Seveda je tu še zakonska zveza, a v ustavi Črne gore je poroka možna izključno med moškim in žensko. Da bi se spremenila ustava, bi morali imeti bodisi referendum ali zelo močno podporo v parlamentu, kar v tem trenutku ni realno. Ne znam napovedati, ali se lahko to zgodi v naslednjih petih ali desetih letih.
Če si Črna gora ne bi želela čimprejšnjega vstopa v Evropsko unijo, bi ob tako naglem napredku pomislili, da je črnogorska politična oblast LGBT-skupnosti izredno naklonjena...Z vlado smo pri predlogih delali več let, odpor je bil ogromen. A takšna družbena sprememba ni nikoli lahka – nekaj, kar je bilo prej popolnoma nesprejemljivo, postaja sprejemljivo. Črna gora je sprejela velik niz zakonov in političnih odločitev, ne toliko v pomoč LGBT-skupnosti, ampak zaradi evropske integracije. Aktivisti vemo, da je to trenutek, v katerem lahko dosežemo premike. Vsaka oblast da zgolj toliko, kolikor mora, a meja je vendarle odvisna od tega, koliko bomo na različnih področjih storili mi.
V Črni gori imamo nekaj sreče. Ko gre za LGBT-pravice, stopi skupaj ves nevladni sektor. Na podgoriški povorki smo imeli podporo 26 nevladnih organizacij, ki se pri nas ukvarjajo s pravicami žensk, oseb z invalidnostjo, Romi, mladimi… Brez njih bi bili pol manj uspešni. Na mednarodni ravni nam seveda najbolj pomagajo sorodne organizacije iz regije in Evrope, a je ključna predvsem pomoč institucij v Bruslju, s katerimi prav tako tesno sodelujemo.
Kakšno je vaše mnenje o urejenosti LGBT-vprašanj v Sloveniji? Zdi se, da vidite slovensko situacijo kot zelo dobro, s čimer se tukajšnji aktivisti verjetno ne bi popolnoma strinjali.Dokler sta prisotni homofobija in transfobija, dokler ne obstaja popolna zaščita LGBT-oseb in dokler ne moremo govoriti o popolni enakosti pred zakonom, stanje seveda ni odlično. Ne v pravnem ne v praktičnem smislu razmere tukaj niso odlične, so pa mnogo boljše kot pri nas, tako v smislu družbene sprejemljivosti kot vidnosti LGBT-oseb ter zakonskih predpisov.
Kaj bi Črna gora, Hrvaška in Slovenija lahko naredile za Bosno, Makedonijo in Kosovo, kjer je stanje na področju LGBT-pravic katastrofalno?V neposredni okolici je Črna gora zagotovo država, ki najhitreje ureja status LGBT-skupnosti. Slovenija je napredovala že davno in v primerjavi z nami, ne pa v primerjavi z denimo Nizozemsko, še naprej vodi. Imamo obvezo, da najdemo način, kako bi pomagali državam, v katerih zaradi specifične politične situacije, kakršna je ta trenutek makedonska, ali zapletenega političnega sistema, kot je denimo bosanski, aktivisti sami ne morejo doseči napredka.
Razmišljamo o iniciativi Balkan Pride, v kateri bi vsi skupaj prirejali LGBT-dogodke v teh državah, a je to za zdaj zgolj ideja. Leta 2009, ko sem se začel ukvarjati z aktivizmom, smo bili v Črni gori povsem sami. Nič ni obstajalo, ne v javnosti vidne LGBT-osebe, ne scena, ne organizacije. Vsi smo prestrašeno skrivali svojo spolno usmerjenost. Kolegi iz regije, s katerimi smo sodelovali, so nam dajali moč, zato je zdaj naša naloga, da pomagamo drugim.
