»Že prej sem bil na seznamu dirke Po Švici kot rezervist in tako sem potihoma pričakoval, da bom ob prvi spremembi na seznamu vozečih. Sprva je imel Švico na seznamu Jan Polanc, potem je vozil Giro in so mu zato spremenili program. Jan bo verjetno prišel na dirko Po Sloveniji. Tako predvidevam. Natančni seznam kolesarji izvemo šele tik pred dirko,« je Luka Pibernik razložil del sistema izbora ekip, ki je še kako aktualen tudi zaradi državnega prvenstva v vožnji na čas v petek in dirke Po Sloveniji, ki se prihodnji četrtek začne v Ljubljani z vožnjo na čas. Letos so večino najboljših slovenskih kolesarjev ekipe prijavile za osemdnevno dirko Po Švici (Mohorič, Božič, Špilak, Bole, Pibernik), hkrati bo v istem terminu četverica (Mezgec, Tratnik, Gazvoda, Mugerli) v slovenskem dresu nastopila na evropskih igrah v Bakuju.
Kolesarji imajo zelo malo manevrskega prostora glede izbire dirke, prednost imajo le nosilci ekip. Luka Pibernik šele prvo sezono vozi v dresu elitne profesionalne ekipe Lampre in si tako počasi poskuša izboriti mesto v zasedbi. »S prvo sezono v Lampreju sem za zdaj zadovoljen. Vse poteka tekoče. Je celo bolje, kot sem pričakoval. Je pa v primerjavi z Radensko to povsem drug nivo,« po 25 tekmovalnih dnevih razliko opazi kolesar iz Suhadol pri Komendi, ki ga v petek pred Švico čaka še nastop na klasiki v Gippingenu. Na slovenske ceste se vrača konec meseca na državnem prvenstvu, ki ga je leta 2013 zaznamoval z absolutnim naslovom.
Zadnja njegova dirka je bila Po Japonski. Nanizal je drugo, tretje in peto mesto v etapi, bil 15. skupno, tretji med mladimi in drugi po etapnih uvrstitvah, točko za klubskim kolegom Valeriem Contijem. »Zelena majica mi je ušla za las. Za nas mlajše je bila to kar lepa dirka, ki se je Lampre udeležuje zaradi pokroviteljev iz tega okolja, opiše dirko od Nagana, Osake do Tokia. Tam je spoznal tudi posebnost dirk na vzhodu, kjer na klancih kraljujejo iranski kolesarji, nad katerimi se Evropejci samo čudijo. »Niso videti suhi in majhni kot Contador, v klanec pa letijo ter postavljajo rekordne čase. Ne vem sicer, kaj delajo, da jim to uspeva, a nam so pobrali vso voljo,« pove Pibernik. Najboljša trojica na tej dirki je že bila po dve leti »na ladji«, kot se je eden od slovenskih kolesarjev pred časom pošalil o dopinškem »dopustu«.
Dirka Po Švici velja za eno največjih enotedenskih dirk. Fant s kmetov odhaja na dirko nemara v življenjski formi. Vsaj glede na podatke s treningov, ki jih deli na stravi. Na vseh klancih postavlja rekorde vzponov. »Najprej je bila strava bolj šala, potem pa sem ugotovil, da je zanimivo. Atraktivno za nas vse, saj nimamo kaj skrivati. To aplikacijo imam naloženo dober mesec, zato moram še najti nekaj zanimivih odsekov, da postavim kakšen zanimiv čas,« se izzivu niti na treningu ne more upreti. Posebno odkritje zanj pa so tereni v Škofjeloškem hribovju, kjer ga usmerja Matej Mohorič. »Vsi vzponi so zelo lepi, z lepimi razgledi. Zame, ki sem prečesal že vse pod Kamniškimi Alpami, je kot nalašč, da razbije enoličnost in monotonost. Sam sem doslej vse življenje valjal cesto na Krvavec. Na krajših klancih, dolgih okoli 10 minut, pa tudi težko delamo intervale, dolge 20 minut,« pripomni enaindvajsetletni specialist za težje trase, a ni izrazit hribolazec. Hiter pa je v sprintu manjših skupin, kar bi prav v Švici lahko prišlo do izraza.
