V gostilni pod Šmarno goro se je že kmalu po uradnem začetku dogodka v spomin na Slavka Žagarja starejšega, ki je preminil decembra lani, zbrala množica »dobrih gostov in prijateljev«, kot jih je poimenoval Slavko Žagar mlajši. »Prometnik« je prihajajoče goste ob že zdavnaj polnem parkirišču usmerjal na makadam pri pokopališču. Na žaru so se že vrtele svinjske krače – kar sto so jih obljubljali. Za tiste bolj lačne in neučakane pa so mojstri žara pekli še piščanca in krompir v oblicah, ki mu pravijo kar kivi; ker da se lupi kot kivi. Odločila sem se počakati na kračo, ki je zaznamovala gostilničarsko pot Slavka starejšega. Sicer niso pekli volovske, ki ga je proslavila, a tudi svinjska je spominskemu namenu služila več kot odlično.
Grozil je, da ti bo izpulil nogo
Spoznala sem Slavka mlajšega, za katerega so me že vnaprej opozorili, da je malo »odštekan« in da rad maha z noži. »A reportažo boš napisala? No, pa dajmo kaj lepega spravit skupaj,« je rekel in me odvlekel za točilni pult v gostilni. Mimogrede sem v košaro ob mizi za namizni tenis vrgla svojo vstopnico – pingpong žogico. Ob vhodu v gostilno je »mešal muziko« Jaka Batič, ki je vrsto svojih komadov zmešal s pomočjo glasbe z vinilk, ki zapolnjujejo Skaručno in ji dajejo prav poseben, domačen čar. Za vprašanje, kaj bom spila, ni bilo prostora, niti časa. V roko sem dobila malinovo žganje in že sva nazdravila. Odlično. Za tiste, ki ne marajo okusa po močnem žganju. Žganje za ženske, sem pripomnila. »Pazi, videz vara. Morda res ne okusiš alkohola, ampak močno je pa vseeno,« je posvaril eden od gostov. Proti večeru se je izkazalo, da je bilo opozorilo na mestu.
Za tiste, ki Slavka starejšega nis(m)o poznali, je nujno pojasniti nekaj temeljnih pojmov – krače, žogice za namizni tenis in vzdevek Pulinoga. »Oče me je v mladih letih naučil igrati namizni tenis, ki ga še zdaj igramo s prijatelji. Krače pa zato, ker je slovel po kračah daleč naokoli,« je pojasnil Slavko mlajši. Ko so gostilničarji po Sloveniji stregli zrezke na tisoč in en način, je Slavko starejši stregel krače. Pa vzdevek Pulinoga? »Oče je bil tak zategel človek. Sicer mi sam o teh stvareh nikoli ni razlagal, a od njegovih prijateljev sem večkrat slišal, da so ga radi jemali s seboj, če je bilo napeto,« je povedal Slavko mlajši in pojasnil, da je razgretežem rad zagrozil, da jim bo populil noge, če ne bodo dali miru. In tako se ga je oprijel vzdevek Pulinoga. Policiste je učil juda in jim kuhal, a nikoli ni nosil policijske značke. »Raje je miril kot udaril. Tak sem tudi jaz,« je rekel Slavko mlajši, ki za očetom nadaljuje tradicijo gostilničarstva, ki temelji na obilnih količinah dobre hrane.
Slavku gredo majhne porcije hrane na živce, je povedala Maruša, ki je v Skaručni domača. V Skaručni se že od nekdaj je obilno in dolgo, po več ur skupaj. Za Skaručno si je treba vzeti čas in ta odnos je dvosmeren – čas si za goste vzame tudi ekipa gostilne. »Tudi če v gostilno prideš sam, iz nje odideš z dvajsetimi novimi prijatelji,« je o posebnem šarmu gostilne pripovedovala Maruša.
Začel starejši, nadaljuje mlajši
»Imel je posebno karizmo. Ljudje pogosto blebetamo, on pa je vedno govoril tehtno. Vsi so ga poslušali, pa če je bil sogovornik visoki politik ali navaden delavec,« je povedal Jovo, bržčas eden najbolj stalnih gostov Skaručne. Inventar, je dodala Maruša. »Še dan prej, preden je umrl, sva sedela tule,« je povedal. »Pogrešal bom njegovo modrost in pogled na življenje,« je še rekel Jovo, ki je o Slavku starejšem, ki se je rad pohvalil, da je stregel Titu, govoril v samih superlativih, o anekdotah pa je raje pomolčal.
Brez pijače ob hrani seveda ne gre. Na Slavkovo povabilo so prišli številni vinarji in s seboj prinesli svoje steklenice. Medtem ko smo čakali na krače, je briški vinar Boris Kristančič hladil mladi roze. »Vedno sem si rekel, da rozeja nikoli ne bom delal. Lani pa me je tik pred trgatvijo doletela toča. Hitro sem moral nekaj narediti in tako je nastal roze. To je takšno poletno vino, z malo alkohola,« je povedal Kristančič, ki o vinu in vinarstvu pripoveduje z veliko srca in navdušenja, pa tudi z veliko potrpežljivosti za tiste manj poučene. Mlademu rozeju je sledila rebula, letnik 2007. Za tiste, ki rebulo povezujejo z »limonastim« okusom, je bila slednja prijetno presenečenje.
»Ti pa ne znaš z babami«
»Jezijo me, jezijo,« se je Slavko mlajši pridušal v nekem trenutku nad osebjem, deloma v šali, deloma pa najbrž tudi zares, in odhitel proti zunanjemu žaru. Sodeč po pogovoru z vodjo kuhinje Žigo bo najbrž kar držalo, da se za videzom brezskrbnega in zabavljaškega človeka – koliko resnih gostilničarjev pa poznate, ki si navlečejo majico z napisom »fukat« – skriva zahteven šef. »Vsako jed, ki jo pripravimo, pokusi in če mu ni všeč, jo vrne v kuhinjo,« je povedal Žiga, ki je ta dan preživel v teku med kuhinjo in zunanjim žarom. »Z vsakim kozarcem je lažje,« se je nasmejal, ko sem pripomnila, da je danes njegova služba videti precej naporna.
Šlo je proti zgodnjemu večeru, ko so gostilno napolnili zvoki pihalne godbe Vodice. Jovo je v svojem elementu, sem izvedela, plesal s polnim kozarcem na glavi. In tudi Slavko mlajši je bil v svojem elementu. Polnil je kozarce, skakal od gosta do gosta, da se ga je dalo locirati zgolj zahvaljujoč nezamenljivemu smehu. »Zadnja leta ga opazujem. Nima preveč energije, če se ti tako zdi. Bojim se, da se bo prekuril,« so drug za drugim ponavljali Slavkovi prijatelji, ki so prijateljevali že s Slavkom starejšim. Da je v gostilni ohranil očetovo filozofijo, a da je vanjo vnesel tudi sebe, so se strinjali vsi. In da se bo ta dan končal šele zgodaj zjutraj, prav tako. Kdo ve, ali ni Slavko starejši, ki počiva na pokopališču nedaleč stran, opazoval druščine in se zabaval skupaj s tistimi, ki so v njegov spomin ponavljali njegov priljubljeni stavek: »Ti pa ne znaš z babami.«