Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Naj mi bo dovoljeno, da tokratni komentar o izvidnici v Kostanjevici na Krki izrabim za komentiranje pogostega označevanja tega idiličnega dolenjskega, slovenskega, evropskega in svetovnega kraja s prispodobo »dolenjske Benetke«. Ne vem, kdo je bil inovator te prispodobe, ki pa v Sloveniji ni edina. Pravzaprav jih je kar nekaj in še jih izumljajo. Že pred drugo svetovno vojno je umetnostni zgodovinar France Stele izumil oznako za ljubljanski grad »slovenska Akropola«. Za Solčavo so pisali, da je to »slovenski Heiligenblut«, za Kras kar naprej govoričijo, da je to »slovenska Provansa«, za nekatere celo »Toskana«, in še bi lahko našteval neumnosti, ki imajo korenine v naši zakompleksani majhnosti in popolnoma zgrešeni projekciji, ki je usmerjena iz sveta v Slovenijo in jo pogosto »obogatimo« še s kakšnim vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov. Čas bi že bil, da našo projekcijo obrnemo: iz Slovenije v svet! To še kako velja tudi za vse turistično delovanje in njegovo promocijo. Kostanjevica na Krki je torej le dolenjska in slovenska, tako kot so tudi Benetke le beneške in italijanske. Si predstavljate, da bi Italijani in Benečani njihovim Benetkam rekli, da je to »italijanska Kostanjevica«!?
Oba kraja z vso njuno kulturno dediščino, sodobnimi prizadevanji njunih prebivalcev, predvsem pa s številnimi posebnostmi, ki imajo lahko tudi svetovni pomen, imata svoji lastni istovetnosti. V slovenskem turizmu to ni le primer Kostanjevice, ampak še številnih drugih krajev in turističnih vsebin ali kar turistične ponudbe, ki postaja vse bolj kopija globalnih modelov, namesto da bi gradila na izjemnih drugačnostih, na lokalnem in regionalnem. A pri takem pozitivnem turističnem in siceršnjem pogledu je en sam pogoj: najprej je treba določen kraj ali pokrajino temeljito poznati, jo razumeti in enakopravno postavljati v družbi z drugimi kraji Evrope in sveta. Če tega ni, ostajamo na ravni lokalne romantike in pri neprestanem spogledovanju ter prispodobnem primerjanju z drugimi.
Tokratna izvidnika sta pravzaprav že sama nakazala, kako bi bil lahko uspešen slogan Kostanjevice. To je upoštevala tudi novinarka, ki je prispevek naslovila »Kraj, kjer se vozijo na kavo s čolnom«, čeprav bi bilo še bolje, če bi napisala »Kraj, kjer se vozijo na cviček s čolnom«. Seveda naj opozorim bralce, da Kostanjevica ni edini naseljeni otok v Sloveniji. Poleg Kostanjevice je to še vas Otok na Cerkniškem jezeru, tudi Blejski otok bi lahko razumeli kot neko obliko naselitve. Izvidnika sta se odločila za prevoz z osebnim avtomobilom in ne z avtobusom. Avtobusni prevoz je poleg železniškega med najmanj priljubljenimi oblikami javnega prevoza za potrebe turizma. Seveda ne bom pisal o izjemno pozitivnih vtisih izvidnikov glede kostanjeviške galerijske ponudbe. Veseli me predvsem, da smo po daljšem času lahko prebrali tudi pozitivne vtise glede kulinarične ponudbe, kar me niti ni presenetilo, ko sem prebral, da sta se odločila za gostilno Žolnir. Sicer sta pripomnila, da »ni prav poceni in ni za vsak žep«, k čemur bi dodal le, da je to popolnoma pravilno. Dobre gostilne pač ne morejo biti za vsak žep in kakovost Žolnirjeve to mojo trditev le potrjuje. Izpostavila sta prijaznega natakarja, kar me pri izvidnicah vedno preseneča, da izpostavljajo to njihovo lastnost. Ali z drugimi besedami: ali Slovenija slovi po neprijaznih natakarjih, da potem kar naprej izpostavljamo, če odkrijemo kakšnega, ki je zunaj tega okvira. Hrana je bila seveda odlična, težko pa bi vse jedi, ki sta jih okušala, označil za »domače«, če pod tem zastarelim terminom razumemo predvsem lokalno in regionalno. Jedi so bile pri Žolnirjevih predvsem »hišne« specialitete, torej odlično pripravljene in postrežene. Če pa »domače« pomeni prvo, seveda v te okvire ne sodijo ajdovi njoki, ki so značilna primorska jed. Marsikdo poreče, da iščem dlako v jajcu, a bistvo je vedno v podrobnostih. Slabše pa se je odrezala kulinarična ponudba v Šmarjeških Toplicah, kjer so za dnevni meni ponudili ocvrt krompir, svinjski vrat na žaru, ajvar, no, in še pivo. A to je treba razumeti kot sestavino tako imenovane turistične industrije povsod po Sloveniji, kjer bo treba za kulinarično ponudbo še veliko narediti. Morda ne bi bilo slabo občasno pogledati denimo k sosedom v Avstrijo.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Kostanjevica na Krki ima estetsko informativno spletno predstavitev žal le v okviru občinskega spletnega mesta, a vseeno lahko turisti na spletu pridobijo dovolj informacij, če ne na samem spletnem mestu, pa pri katerem od drugih razpoložljivih virov, na katere usmerja turiste uradno spletno mesto. Kar je fotografij, so dobre, kar pa ne pomeni, da ne bi bilo v prihodnje mogoče več postoriti na ravni multimedije in več interaktivnih elementov. Kot primer naj izpostavimo resnično pomanjkanje zemljevidov in drugih interaktivnih možnosti ob sicer korektnih opisih zanimivosti, aktivnosti, poti ipd. Ima pa domena, na kateri je turistična predstavitev, bolj malo (kvalitetnih) zunanjih linkov, kar ima za posledico tudi nekoliko slabše rangiranje na določene ključne besede, ko gre za iskalnike. Glede na ne prav veliko konkurenco bi lahko spletno mesto usmerjalo turiste pravzaprav kar pri vseh ključnih iskalnih nizih. Tudi sicer priporočam urednikom, da nekoliko okrepijo seo-aktivnosti, kot so optimizacija meta oznak, url-jev, interno povezovanje, rangiranje ključnih besed itd. Pohvalimo lahko dobro uporabniško izkušnjo, ki izvira iz izbrane podloge, hkrati pa je s tem povezana tudi kakovostna izvedba za mobilne aparature. Več bi veljalo narediti v treh segmentih: predstavitev vsaj v angleškem jeziku, izboljšanje strategije in posledično prisotnosti v družbenih omrežjih in mnenjskih portalih (FB, Tripadvidisor itd.) ter seveda aktivnejše nagovarjanje turistov in pospeševanje zanimanja za obisk tega zanimivega, bogatega in precej posebnega slovenskega kraja.
Vito Avguštin, Dnevnik
Tudi Slovenija je v zadnjih letih sedla na vrtiljak norosti, saj je za nekatere, kot kaže, vse bolj pomembno doseganje novih in novih količinskih rekordov na področju turizma. K tovrstni tekmovalnosti prispevamo svoje tudi mediji z vprašanji v smislu: ali letos pričakujete več turistov kot lani... Kostanjevica na Krki vsekakor sodi v okvir sodobnih trendov v turizmu, ki v ospredje potiskajo manjše kraje brez želje po množičnem turizmu, bogato ponudbo na področju kulture in rekreacije, visoko raven na področju kulinarične ponudbe, vsepovsod navzočo skrb za okolje… Kostanjevica na Krki je potencialni biser, kraj, v katerem bi lahko razvili vse zgoraj omenjene atribute. In Kostanjevica ni edini tak kraj v Sloveniji – zgolj nevednost oziroma slabo poznavanje osnovnih zakonitosti turizma v kombinaciji z nizko stopnjo samozavesti sta vzrok, da nismo glede na velikost in število prebivalcev ena najuspešnejših turističnih držav. V Kostanjevico sta šli dve družini naših izvidnikov in tam sta našli možnost za prijetne sprehode, urejene kolesarske poti, muzej, v katerem se je dobro počutil celo sedemletni fantič, atraktiven ogled Kostanjeviške jame, bogato kulinarično doživetje… Če se vrnem k začetku tega zapisa: velja se hvaliti s številčnimi rekordi gostov z nizkocenovnimi prevozniki, ki spijejo pivo, kupljeno v trgovini, in zaspijo v parku v spalni vreči, zbudijo pa se z mačkom, ali si prizadevati za goste, ki si vzamejo čas za užitek in naravo, ki kupijo vstopnice za oglede znamenitosti, ki cenijo kakovost, ki samo za kosilo porabijo petdeset in več evrov, zbudijo pa se zadovoljni in spočiti.