Medsebojno spoštovanje. Njihovo uigranost je čutiti že med pogovorom. »Beseda rêverie pomeni sanjarjenje, tako si tudi me predstavljamo glasbo – kot umik v svoj notranji svet, zato se lahko karakterno povsem poistovetimo s tem imenom,« pravijo dekleta. V komorni skupini je zelo pomembna prilagodljivost značajev, zato so demokratične, ideje pa uskladijo tudi tako, da se znajo druga drugi podrediti. Mojca Jerman poudari: »Najpomembneje je, da se med seboj spoštujemo.« Katarina Leskovar pa doda: »Tudi če se ne strinjamo, je treba najti skupno pot, sicer te doleti usoda nekaterih komornih skupin, kjer sicer igrajo odlični glasbeniki, vendar ne uspejo.« Zato nobena od njih ni vodja v skupini, ima pa vsaka svoje zadolžitve. »Morda smo uigrane tudi zato, ker so nam všeč zelo podobne skladbe, imamo podobne ideje in ves čas se skušamo razvijati; danes Šostakoviča nedvomno igramo drugače, kot smo ga pred tremi leti. Glasba ni nikoli dokončana,« pravijo.
Med barokom in romantiko. Mojca Jerman je študentka prvega letnika magistrskega študija pri profesorju violine Vasiliju Meljnikovu na AG, ko pa je še obiskovala škofijsko gimnazijo v Ljubljani, je bila njena profesorica Lidija Gerkman na GŠ Vič - Rudnik. Prihaja sicer iz Godoviča blizu Idrije. »Res me veseli komorni pristop h glasbi, ko več ljudi prispeva ideje in se te ideje potem premešajo, da nastane nekaj novega. Kar pa zadeva slog, mi je najbližja romantika, ne nazadnje je tudi za klavirski trio največ literature napisane ravno v tem obdobju,« pravi Jermanova. Med študijem jo je začela zanimati tudi stara glasba – s to violino, na katero sicer igra, ter z baročnim lokom. »Razlika med običajnim in baročnim lokom je v tem, da so slednji mnogo lažji, zato lahko igraš hitreje in tudi zvok je nekoliko drugačen, morda bolj svetel.« Poleg komorne igre se nekoč vidi tudi kot pedagoginja, prav gotovo pa bo ohranjala stik s staro glasbo. Igra tudi v duu z violinistko Ano Novak in v komorni baročni zasedbi.
Na študiju v Gradcu. Pri violončelistu Julianu Arpu na graški univerzi je že tretje leto na dodiplomskem študiju Katarina Leskovar. Všeč ji je, ker ni le pedagog, ampak tudi »praktik«, saj je koncertno zelo aktiven. Da gre za talentirano dekle, priča dejstvo, da je že obiskovala ure prof. Valterja Dešpalja v Zagrebu. Doma je sicer iz Straže pri Oplotnici blizu Slovenskih Konjic, v Ljubljano pa je tako zgodaj prišla zgolj zaradi profesorice Karmen Pečar Koritnik, ki jo je poučevala na konservatoriju. Zdaj čez teden živi v Gradcu, zaradi tria pa se projektno vozi v Ljubljano na vaje. Tudi drugi dve članici tria kdaj prideta vadit v Gradec ali pa skupaj obiščejo kakšen seminar. Na podiplomski študij bi rada šla v Nemčijo, vendar profesorja na različnih seminarjih še izbira. Prepričana je, da bo komorna glasba okupirala večino njene profesionalne poti, poleg tria igra še v drugih komornih zasedbah v Gradcu, pri nas pa tudi v duu s harmonikarjem Nejcem Grmom. Rada bi počela čim več različnih stvari, igrala tudi v orkestru.
Klavir v družini. Tanja Činč je najmlajša v triu, vendar je že v prvem letniku magistrskega študija, ker je šla na akademijo dve leti prej. Tam je že ves čas pri profesorju Hinku Haasu, sicer pa sta jo poučevali še Vesna Dolanič na nižji glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani in Lidija Malahotky Haas, s katero sta se družili sedem let, tudi na konservatoriju. V glasbeni družini Činč sta dve sestri pianistki. »Ne grem ravno po njenih stopinjah, mi je pa vedno zelo pomagala tako pri vajah kot pri izbiri skladb, sploh ko sem bila mlajša,« pohvali Tanja Činč svojo sestro Katjo Činč. Čeprav je tudi oče klaviaturist (član legendarnega benda Buldožer, op.p.), ob klavirju pri Činčevih ni gneče: oče ima studio s svojimi klaviaturami, doma pa sta tudi koncertni klavir in pianino, če bi hoteli ravno vsi trije naenkrat vaditi. Dve leti je že igrala v klavirskem duu, tudi s sestro sta priložnostno že nastopili skupaj, zdaj pa bi se radi skupnega muziciranja lotili resneje. Sicer pa ima tako kot preostali dve članici tria najraje romantično literaturo, sploh Chopina, pa tudi baročno glasbo, predvsem Bacha.
Sodobne interpretacije »stare« glasbe. »Romantična literatura je še vedno lahko aktualna in v izziv, predvsem na klavirju lahko pričaraš številne tonske barve in nianse,« pravi Činčeva. Preden se lotijo študija določenega tria, ga najprej preposlušajo, si preberejo kaj o skladatelju in skladbi sami. »Ravno v romantiki, se mi zdi, lahko izoblikuješ neki svoj izraz, ton, vibrato; kot interpret imaš največ svobode,« doda violinistka Jermanova. Violončelistka Leskovarjeva pa poudari, da so igrale že veliko pomembnih klavirskih triov, denimo Šostakovičev Prvi trio (tega so v začetku aprila posnele tudi za RTV Slovenija), pa trio Beethovna, Arenskega, Mendelsohna, Rahmaninova, Škerjanca, Schuberta, Piazzole. Vendar je teh triov v glasbeni zakladnici še ogromno, zato že razmišljajo o študiju Brahmsa, Čajkovskega, Ravela, Debussyja ter o Drugem triu Šostakoviča.
Koncertni zagon. Enega zadnjih koncertov so imele konec maja v okviru cikla Glasbene nedelje v Unionu, kamor jih je povabil njihov profesor Tomaž Lorenz, ki jih je tudi sestavil v trio in na katerega so zelo ponosne. Sicer pa so letos nastopile tudi na GM odru, prej tudi na Lentu, na Imago Sloveniae, Tartini festivalu. Tudi letos jih čaka nekaj poletnih koncertov, najbolj pa se veselijo turneje šestih koncertov po Argentini konec avgusta.