Verjetno niste nikoli pomislili, da bi odpotovali na Islandijo zgolj zaradi obiska galerije. A največji ljubitelji sodobne umetnosti bi jo morali dodati na svoj seznam želja, v Reykjaviku namreč deluje Galerija i8, ki velja za programsko izrazito profilirano zasebno galerijo. Ljubljano je te dni na povabilo Galerij Škuc in P74 obiskal njen direktor Borkur Arnarson. V sklopu projekta Zagon, s katerim poskušajo v Škucu spodbujati mlajšo slovensko produkcijo sodobne umetnosti, je spregovoril o programskih smernicah in strategiji svoje galerije, ki je kljub geografski odmaknjenosti Islandije mednarodno zelo prepoznavna.
Privlačnost islandskih škratov
»Ker razstav po odprtju pri nas v Reykjaviku skoraj nihče več ne obišče, smo nehali razmišljati zgolj lokalno,« Arnarson pojasnjuje dvajsetletni razvoj i8. S pomanjkanjem zbirateljev – trenutno redno sodelujejo s petimi lokalci – in ignoranco islandskih institucij, ki so namesto z galerijami raje poslovale neposredno z umetniki, so se spopadli tako, da so vstopili na mednarodni trg, kjer v zadnjih desetih letih opravijo kar 80 odstotkov posla. Svojo odročno lokacijo so z nekaj pomoči islandske mitologije in turističnega angažmaja celo spremenili v prednost.
Program i8 temelji na kombinaciji islandskih in mednarodnih umetnikov, denimo Olafurja Eliassona, Roni Horn in Ragnarja Kjartanssona, s katerim so v preteklosti predstavljali Islandijo na bienalu v Benetkah. Šest zaposlenih zastopa okoli dvajset umetnikov, k posameznim razstavam pa radi povabijo tudi zunanje kuratorje, ki lahko v predstavitvi določenih opusov poudarijo povsem nov vidik. »Delujemo zelo počasi ter z umetniki in zbiratelji razvijamo dolgoročne odnose, ne skačemo za novostmi, nikogar časovno ne priganjamo,« opisuje način dela Islandec, ki je bil včasih zaposlen v oglaševanju. »Tam smo se trudili ljudem prodati, česar niso hoteli, v umetnosti pa je ravno obrnjeno,« dodaja.
Vse več mlajših kupcev
Država Islandija podpira svoje umetnike s plačami, ki niso nič kaj »umetniške«, temveč dosegajo tudi višino plač univerzitetnih profesorjev. Vsak umetnik lahko zanjo zaprosi večkrat in jo prejema v obdobju od nekaj mesecev do nekaj let, a Arnarson je do take prakse skeptičen. »Bolje bi bilo, če bi umetniki take vrste podporo lahko dobili zgolj enkrat in jo res izkoristili za ustvarjanje. Tak sistem jih uspava, zmanjka jim zagona,« je kritičen direktor, ki veliko raje sodeluje z ustvarjalci, ki svojo idejo razvijajo leto dni kot dva večera pred oddajo prijave za državno podporo.
Ko je i8 pred leti delovala še kot lokalna galerija, so prodajali dela, vredna med 100 in 500 evri. Z vstopom na mednarodni trg, redno so namreč navzoči na večjih sejmih in bienalih, so njihove cene močno zrasle. Ker so se lokalni kupci tega ustrašili, jim pri i8 skušajo priti nasproti – svojim umetnikom ob razstavi rednih del naročijo tudi pripravo manjših, cenejših edicij. Taka strategija podpiranja lokalne skupnosti ima svojo ceno, a pri i8 ostajajo optimistični.
Po besedah Arnarsona večina ljudi še vedno ne razlikuje med muzejem, galerijo ali umetniškim prostorom, ki deluje pod vodstvom umetnikov, in trgovino s spominki – zdi se, da so odzivi javnosti na sodobno umetnost na Islandiji podobno mlačni kot v Sloveniji. »A v zadnjih desetih letih opažam, da se vse več mladih odloča za nakup umetniških del, ki jih izbirajo zelo pametno,« sklene Arnarson.
