Suzana Puntar, vodja društva Projekt človek v Sloveniji: Enostavnega recepta ni, veliko pa lahko naredi družina

Od točke, ko sprejmemo še zasvojeno osebo, do točke, ko z našo pomočjo pride do tega, da drog ne uživa več, se vključi v službo ali šolo in ustvari socialno mrežo. Posamezniki pridejo na prve pogovore v sprejemne centre, ki so po vsej Sloveniji. Strokovni delavci ocenijo, ali je smiselno uporabnika motivirati za vstop v naš program ali pa ga usmerimo v druge programe, kjer ne zahtevajo popolne abstinence. Uporabnik se pri nas vključi v pripravljalni program, ki poteka v stanovanjski obliki. V teh prvih mesecih se vzpostavijo osnovne navade. Naredimo načrt obravnave, pomembno je, da navežemo stik z njegovo družino, če je to mogoče. Če uporabnik sodeluje, napreduje v terapevtsko skupnost, kjer preživi 15 mesecev. Tam mu ponudimo okolje, kjer so zastopana vsa področja življenja: je čas za delo, šport, kulturno ustvarjalno dejavnost in za psihoterapevtko delo. Pomembno je, da razišče, zakaj se je sploh začel drogirati, kaj mu je to prineslo, predela zamere, občutje krivde, na drugi strani pa iščemo tudi neki zdrav nadomestek za drogo, ki je prej okupirala dobršen del njegovega časa. Zato krepimo področja, kjer je močan, da pridobi samozavest. V zadnjem obdobju bivanja v terapevtski skupnosti zelo spodbujamo prostovoljno delo in se naši uporabniki vključijo v druge, večinoma humanitarne organizacije, da pridobijo tudi izkušnje dela v neki organizaciji. Dobro sodelujemo z Zvezo društev za cerebralno paralizo Sonček, kjer naši uporabniki delujejo kot spremljevalci. Potem pride najtežja faza – reintegracija. Lahko je abstinirati v varnem okolju, kjer ni droge, potem pa se vrneš v prejšnje okolje, a s celim kupon novih obveznosti in pomanjkljivih izkušenj. Prvih šest mesecev tega zadnjega obdobja preživijo v bivalni skupnosti v Ljubljani. V tem času si morajo tudi poiskati zaposlitev.

Njihove zaposlitvene možnosti so visoke in se še kar dobro zaposlujejo. Kar 70 odstotkov se jih zaposli v času reintegracije. Je pa tako: prijeti morajo za vsako delo, prav tako imajo nekateri po dve službi, da zaslužijo dovolj, da si lahko najamejo stanovanje. Tako da je tudi to lahko precej stresno. Zato bi v okviru Projekta človek potrebovali neprofitno stanovanje, kjer bi ti uporabniki stanovali in plačevali stroške in bi njihovi minimalni dohodki zadoščali. Težave so veliko večje pri uporabnikih, ki imajo druge pridružene motnje. Ti ne dosegajo pričakovanj običajnih delodajalcev, zmorejo manj oziroma bi zmogli morda ob večji podpori. Vključujejo se lahko v oblike poklicne rehabilitacije, socialnega zaposlovanja... Pomembno je, da imajo uporabniki, ki so že zaposleni ali se šolajo, še eno leto možnost sodelovanja z nami in lahko skupaj rešujemo življenjske vsebine tega časa.

Od tistih, ki so se vključili v daljše oblike pomoči, jih dobra tretjina abstinira in so uspešni v življenju. Kako to vemo? Iščemo povratne informacije, srečujemo se na neformalnih srečanjih, kjer nekdanji uporabniki povedo, kaj se z njimi dogaja. Velikokrat govorimo o tretjinah: tretjina bo takih, ki si uredijo življenje, tretjina si jih ne, tretjina pa bo nekje vmes.

Zagotovo je pomembno, da pridobi samozavest, da ima aktivnosti, dobro podporo zunaj terapevtske skupnosti. Pomembno je, da ima vsaj nekaj bližnjih, ki ne posegajo po drogi, in da je sposoben vprašati za pomoč. Če se družiš samo s takimi, ki vsi uživajo drogo, je to že slab znak.

Največja razlika je v velikem porastu zasvojenih s pridruženimi motnjami, torej ki imajo poleg zasvojenosti še neke druge težave v duševnem zdravju. To so lahko vedenjske motnje, motnje pozornosti, bipolarne motnje... Imamo različne izkušnje: pridejo posamezniki, ki zaradi teh težav sploh niso bili obravnavani, do takih, ki uživajo ogromno predpisanih zdravil. Razlike so tudi v vrstah substanc: klasičnim substancam, kot so heroin, kokain, marihuana, so se pridružile sintetične droge, ki so še nevarnejše, predvsem ker te snovi še niso dovolj raziskane in ne poznamo dobro njihovih učinkov. So pa enostavno dostopne. Na listo prepovedanih substanc jih dajo šele, ko se ugotovi, da povzročajo hude težave. A tako rekoč že v istem dnevu so na trgu nove, dovoljene spojine. Veliko več kot v preteklosti je tudi nekemičnih odvisnosti. Veliko je mladih, ki pretirano uporabljajo razne medije, kot so računalnik, igrice, mobitel, tudi že igre na srečo. Pri programu za otroke in mladostnike POM ugotavljajo, da se ti otroci sploh ne znajo več pogovarjati, nimajo socialnih veščin. Nov trend je tudi, da se povečuje starostna razlika med našimi najmlajšimi in najstarejšimi uporabniki: če je bila ta razlika včasih 20 let, je danes že 30 let, saj imajo nekateri za sabo več desetletij uživanja drog. Povečuje se tudi število ljudi, kjer gre za medgeneracijsko zasvojenost, da so torej zasvojeni tudi njihovi starši. Več je tudi odvisnosti od alkohola, tako pri mladih kot pri starejših. A starši pri mladih alkohol bistveno bolj tolerirajo kot na primer uživanje marihuane. Včasih poiščejo pomoč, ko ugotovijo, da je njihov otrok prvič pokadil džojnt, alarm pa se jim ne sproži, če otrok veliko popiva. Lahko da se iz tega eksperimentiranja ne bo razvilo nič, dejstvo pa je, da nihče od posameznikov, ki so vključeni v naš program, ni začel s heroinom, začeli so predvsem z alkoholom.

Pri Projektu človek ne podpiramo uporabe marihuane v rekreativne namene. Že z alkoholom, ki je legalna droga, imamo veliko težav in se ne bi spuščala v to, kaj je škodljivejše, alkohol ali marihuana. Menimo, da je mlade, ki so ranljiva skupina, treba zaščititi in s tem ko uporabo marihuane dovolimo, odvzamemo mehanizem, ki nakazuje, da neko ravnanje ni dobro, da je lahko škodljivo in si bomo s tem naredili samo slabo.

Danes se s takimi odzivi ne srečujemo več. Saj so bili kje kakšni pomisleki, a nam jih je uspelo odpraviti. Obe naši terapevtski skupnosti v Sopotnici sta bili dobro sprejeti. To vprašanje je povezano z vprašanjem tolerance: pred 20 leti okolje ni bilo tako tolerantno in to ni bilo dobro. Danes gremo včasih v drugo skrajnost, ko so ljudje preveč tolerantni in rečejo, saj je to, da uživa droge, posameznikova odločitev. To tudi ni dobro. Mislim, da je potrebno, da kot družba posameznika usmerjamo v nekaj pozitivnega, ne pa da odmahnemo z roko, češ da je uživanje drog njegova stvar.

Enostavnega recepta ni. Veliko lahko naredi družina z dobrimi medsebojnimi odnosi, da skupaj preživljajo prosti čas, zaupljivim okoljem, kjer se lahko pogovorijo in dogovorijo. Tudi če do česa pride, bodo rezultati, če sodeluje družina, veliko boljši. Tudi vrtci in šole gotovo lahko nekaj naredijo, s tem da postavijo neka pravila, da se pogovarjajo, dajo poudarek solidarnosti in podobnim vrednotam. Na en del verjetno tudi družina nima vpliva; določene travmatične situacije lahko nekoga pripeljejo v drogo, drugega pa ne. Od vsakega posameznika je odvisno, kaj naredi in kaj naredi v situaciji, ko ugotovi, da ga je malo odpeljalo. Vedno je mogoče, da nekaj naredi. Stereotip enkrat džanki, vedno džanki zagotovo ne velja. Mnogi ljudje iz odvisnosti izidejo kot zmagovalci. To je bila izkušnja v njihovem življenju in nič več kot to.