Bo glede na pester koledar dirk težko izbrati ekipo za Baku in dirko 21. junija?

Res je, težko bo. Vprašanje, ali bom sploh nabral dovolj kolesarjev. Vsi odpovedujejo. Poleg vožnje na čas bi lahko na cestni dirki nastopili s šestimi kolesarji, a je vprašanje, ali bom nabral vsaj štiri. Jan Tratnik je najzanesljivejši in daleč najbolj zagnan. In Matej Mugerli, ker je praktično domačin (vozi za azerbajdžansko ekipo Baku Synery, op. p.). Tratnik bo vozil tudi na kronometru 18. junija. Pri drugih je za cestno dirko cel kup odpovedi zaradi dirke Po Švici – od Mateja Mohoriča do Kristijana Korena, Boruta Božiča, Simona Špilaka, Luke Pibernika in Grege Boleta. Kolesarji drugih ekip so zasedeni zaradi dirke Po Sloveniji. Mateja Marina ne pusti njegova avstrijska ekipa. Jani Brajkovič se mi ne oglaša na telefon. Verjetno imajo tudi drugi selektorji podobne težave. Tegoba vseh je termin iger.

Kaj pravijo drugi selektorji?

Pogovarjal sem se z italijanskim Davidom Cassanijem. Tudi on jih bo težko nabral, a z Nizzolom (na Giru je nosil rdečo majico najboljšega sprinterja), Vivianijem in Pozzatom. Torej tistimi, ki bi pogojno zmogli čez klance do ciljnega sprinta, kar bi bila priložnost tudi za Luko Mezgeca. A treba je vedeti, da Luka po Giru v naslednjem tednu vozi še Kriterij Dauphine. Težko ga bom motiviral še za Baku.

Kako je bilo iz drugega spremljevalnega avtomobila Astane videti ključne trenutke na Giru? Osvojili ste skoraj vse, razen skupne zmage in majice hribolazca.

Iz avta je dirka videti čisto drugače kot doma pred televizorji. V zadnji gorski etapi čez Finestre proti Sestrieru smo stavili vse na eno karto, da bi naredili dovolj veliko razliko med Arujem in Contadorjem. Zato smo tudi ustavili Lando, da je počakal Aruja. Contador je na Finestre imel krizo, videti je bil nesuveren, ni bil pa »mrtev« in s pametno vožnjo je ohranil dovolj prednosti. Pet minut je bilo le preveč. Na gorsko majico za Mikala Lando nismo niti pomislili. Ob tem je treba poznati tudi vse okoliščine. Potrebne so bile hitre odločitve. Ali če povem bolj podrobno, bil sem na vzponu na Finestre v avtomobilu za Contadorjem. Podatki »radiotour« so bili slabi in nepopolni. Razlike med kolesarji, med Lando in Contadorjem smo preračunali sami. Bil je slab signal za mobilno telefonsko povezavo. Morali smo se prepustiti lastnim odločitvam, tudi instinktu. Doma pred televizijskim zaslonom so imeli vsi vse, od GPS-podatkov, televizijske slike, vse, v avtu malo ali nič. V naših okoliščinah pa bi verjetno vsi naredili isto kot mi. Lahko je sedaj film vrteti nazaj.

Astana je imela nesporno sanjsko ekipo na Giru, pa vam Contadorja ni uspelo streti.

Zagotovo smo imeli zelo močno ekipo. A v dveh etapah, dveh okoliščinah, je Aru izgubil dve minuti. Žal je imel najslabši dan na Mortirolo. Tam je imel tako krizo, da smo ga s težavo prepričali, da ni stopil s kolesa in odstopil. V glavi je bil zelo ubog. Morali bi tedaj poslati Lando naprej in potem tvegati, da bo, kar bo. Je bilo pa v igri drugo in tretje mesto. Velikokrat potek dirke na cesti prinese posebne okoliščine, ki na televiziji niso vidne, vsak pa si naredi iz tega sliko in potem to komentirajo. Mnenje je bilo velikokrat oddaljeno od resnice. Včasih smo bili zaradi teh neumnosti zelo razočarani. Ni bilo nikogar, ki bi prišel k ekipi in vprašal, kaj delamo.

Če je bila vaša ekipa Astana kar veliko na udaru zaradi odločitev, pa je bilo malo slišati o skromni pomoči ekipe Tinkoff za Contadorja.

To je res. Contador ni imel izdatne podpore ekipe, a ni nihče nič rekel, pa naj bo ranljiva, slabotna, šibka ali kakor koli. Italijanski mediji so udarili predvsem po svojih. Mogoče zato, ker smo se pustili. Morda.

Contador po Giru že razmišlja o Touru. Ima možnosti za dvojčka?

V zadnjem obdobju, kar kaže tudi zgodovina po Marcu Pantaniju, nihče ni bil blizu temu. So pa nekateri vozili na obeh dirkah, a vedno na eni na višji ravni kot na drugi. Če se dobro spomnim, je lani Michael Rogers zmagal dve etapi na Giru in eno na Touru, a to je povsem drugačen primer. Želja Alberta Contadorja po zmagi na Giru in Touru ni njegova, ampak je želja gospoda Tinkova. Gospod to zahteva, Alberto pa bo poskušal to narediti. Treba je vedeti, da je moderno kolesarstvo precej bolj specializirano, ozko usmerjeno na določeno obdobje, kjer je mogoče doseči vrh pripravljenosti. Dva tako zahtevna vrhunca pa se ne skladata časovno. Vmes se je treba tudi malo porediti, da si telo opomore, saj se v maščevju dogajajo procesi. Težko bo, če le Alberto ni nekaj posebnega. Dvomim, da mu bo uspelo. Ne da pa se napovedati, da je to nemogoče. Zagotovo bo imel ob sebi boljšo ekipo.