»Le s čim nas bo tokrat presenetil Znanstival?« se v tem času leta radovedno sprašujejo tisti, ki so na ljubljanskih ulicah že doživeli čare znanosti, kot jih znajo predstaviti entuziasti iz Hiše eksperimentov. »Edini pogoj za udeležbo je radovednost,« se rada pošali ekipa, ki tudi skozi leto dela za to, da ljudje (p)ostanejo radovedni. Vsaj približno tako kot oni, še bolje pa tako kot njihov vodja Miha Kos, čigar radovednost je tudi kriva, da je pred 19 leti v Trubarjevi ulici nastal slovenski center znanosti.
»Rad sem radoveden in rad okužujem druge z radovednostjo. To zame ni otročje, ampak je lepa vrlina,« s ponosom pove doktor fizike, ki je bil kot otrok prepričan, da so izumili že vse na svetu. A bolj kot se je učil, bolj kot je študiral, bolj mu je postajalo jasno, koliko človeštvo še vedno ne ve in koliko je še prostora za nove ideje. Tudi to, da znaš reči 'ne vem', danes tako ocenjuje kot pozitivno lastnost. »Karel Čapek je rekel: Zamislite si, kakšna tišina bi nastala, če bi vsi govorili samo tisto, kar vedo,« v šali doda Kos, ki mu tudi humor ni tuj, saj je sin duhovitega ilustratorja Boža Kosa.
Po očetu, ki je iz njega v otroštvu naredil zvezdo Cicibana, je podedoval tudi ljubezen do znanosti in umetniško žilico. Sklepali bi lahko, da ima po tem geniju, kot ga imenuje, tudi radovednega duha, a Kos ima na to drugačen pogled. »Vsi se rodimo radovedni,« je prepričan, »samo nato to otroško radovednost včasih zatrejo nespodbudni starši, največkrat pa izobraževalni sistem.«
Znamo, kar se sami naučimo
Prav zato je Hiša eksperimentov pod Kosovim vodstvom skozi leta fokus s promocije znanosti premaknila na navduševanje za učenje. Prav to bi moralo biti po direktorjevem mnenju tudi poslanstvo šolskega sistema. »Šole se morajo znebiti učiteljev in jih nadomestiti z navduševalci,« je njegov predlog za reformo, s katero se ukvarjajo praktično povsod po svetu. Navduševalci so zanj vsi tisti, ki znajo otroke navdušiti za učenje, tako da jim neko temo predstavijo na takšen način, da bodo doma še sami malo pobrskali o njej. »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna – ne, kar je Janezka naučil učitelj, to Janez zna,« je nazoren Kos, ki obenem učiteljem polaga na srce, naj nagradijo vsako dvignjeno roko, sicer pošljejo razredu sporočilo, da se ne splača biti radoveden.
Seveda pa lahko marsikaj naredijo tudi starši. Sam se z radostjo spomni obdobja, ko je s sinovoma obiskoval taekwondo in so skupaj osvojili pasove različnih barv. »Zakaj bi bili starši samo vozači na aktivnosti, če je pa najlepše, ko nekaj skupaj počnemo?« se razvedri, kasneje v pogovoru pa razkrije, da mu je takrat, ko je njegov mlajši sin obiskoval gimnazijo, uspelo doseči manjšo reformo v tem duhu. Uvedli so mobilne roditeljske sestanke, z začetkom v Hiši eksperimentov. »Po sestanku smo se starši pridružili otrokom v spodnjih prostorih in eksperimentirali skupaj,« se rad spomni uspeha, zaradi katerega je sledil še sestanek s plesom v Pionirskem domu, šli so na bovling, v adrenalinski park, planinsko kočo. Vedno skupaj z otroki.
Nikjer kot doma
»Življenje je pravzaprav zaporedje problemov; prej ko začneš uživati v reševanju težav, prej začneš uživati v življenju,« je še ena od modrosti, ki jih Kos stresa iz rokava oziroma, bolje rečeno, kar iz samega sebe. Kot nepoboljšljiv aktivist nenehno išče rešitve, kako spremeniti družbo na bolje. Včasih ga pri tem šokira nejevera nekaterih, ki se odzovejo, kot da je nemogoče, da je komu mar za Slovenijo. »Slovenija je najlepša dežela, kar jih je na svetu,« poudari resno brez ironije in prizna, da je videl že veliko sveta, toda nikjer drugod si ne bi ustvaril doma.
Res je, da se veliko tudi pritožuje, toda opozarja, da ne nad državo, ampak nad tistimi, ki jo vodijo. »Dajmo stopiti skupaj in ignorirati politiko,« je njegov scenarij za boljšo prihodnost. Prepričan je, da ga lahko uresničimo, saj če si nekaj želiš, te to žene naprej in nekoč ti uspe. »Tudi večja Hiša eksperimentov nekoč bo!« je optimističen, čeprav ga že deset let samo trepljajo po rami, na konkretna dejanja pa še vedno čaka in čaka.
