Panorama je avtorjevo nadvse poetično poročilo o pisateljevi poti, na kateri srečuje posameznike, ki se potem skorajda po inerciji povsem polastijo pripovedovalca in izmenično postajajo osrednji glasovi pripovedi. Kar pa se ne zgodi v kakšnem izrazito plodovitem odnosu s pripovedovalcem. Odnos med liki je generiran čisto poljubno, kot so brez vidnih pripovednih motivacij v skupni roman umeščene tudi njihove zgodbe. Panorama je pripovedovanje, ki na nobeni točki ne postane pripoved. Zgodbe likov povzema natančno, z najdrobnejšimi detajli, a brez fokusa, brez ločevanja na bolj in manj pomembno, brez predhodnega vrednotenja elementov pripovedi v iskanju notranje oblike. Panorama je bolj zgolj pisanje kot zares pripovedovanje. Ležerno, samozadovoljno, nekoliko lenobno pisateljevanje, ki mu zadostuje užitek akta pisanja. Četudi se čuti avtorjev užitek, se komajda čuti njegovo delo. Ni dvoma, da je snov oblikovana, v skladu z načelom prostih asociacij in svobodnega toka misli, a nimam občutka, da bi avtor pri tem uresničeval kakšno ustvarjalno vizijo. V romanu si snov povsem podreja pisatelja.
Vse skupaj ne pomeni, da v romanu ni ničesar, v čemer se dobro razpoloženi bralec ne bi mogel truditi uživati. Pred njim je panorama iztočnic za interpretacije in meditacije. Izstopajo trenutki pripovedovalske prebuditve, pesniške lepote in predvsem jezikovno posrečenih formulacij, ki bralca zbujajo iz letargije. Pa reference na avtorje (Ismail Kadare, Ivo Andrić, W. G. Sebald), ki jih lahko le velikodušen kritik prepozna kot tvorno vključene v pripovedno okolje, sama jih vidim kot avtorjevo utemeljevanje lastne pisateljskosti na odnosu do velikih. Panorama je navsezadnje predvsem enostranska. Vsa temelji na estetiki senzibilnosti, manjka ji problemsko-intelektualna plast. Obilje trenutkov, ko lahko bralec estetsko počiva ali se čustveno in čutno poistoveti z opisanim, ne odtehta tako rekoč neobstoječih komponent pripovedi, ob katerih bi se angažiral in dejavno vključil.
Pisatelju ni mogoče očitati, da nima dobrih pisateljskih momentov, mogoče mu je očitati, da je celota povsem arbitrarna in konec koncev kot bralska izkušnja pogrešljiva. Temu, kar ima tokrat ponuditi v romanu, bi mnogo bolj pristajala oblika pesmi v prozi ali poetičnih kratkih zgodb, medtem ko romanu manjka opazne želje, da bi bralcu povedal nekakšno zgodbo. Brez najmanjših znamenj pripovedne ambicije Panorame ni mogoče razumeti drugače kot slogovni poskus, ki že vnaprej računa z lepodušniškim bralcem. Sama jo berem kot nekakšen spomenik avtorski izgubi stika z bralcem, ki se trudi osredotočenost avtorja zgolj na »avtorskost« vzpostaviti kot literarno vrednoto. Berem jo tudi kot nekakšno tiho priznanje, da avtorji včasih povedo zgodbo, ki so jo imeli povedati, in se izčrpajo. Razumem jo tudi kot lep dokaz za to, da je lahko (večinoma subvencionirano) pošiljanje avtorjev na dolge »službene poti« skrajno kontraproduktivno.