Gospe Mariji je v sobi ljubljanske internistične prve pomoči (IPP) že nekoliko dolgčas. Nerada je v postelji. »Pri šestinosemdesetih moram paziti nase. Nekateri so mlajši od mene, pa ne morejo nič več. Človek mora ven, govoriti z drugimi ljudmi,« pripoveduje in se med sedenjem še malo vzravna. Ko ji je pred dnevi postalo slabo, je ravno zalivala zelenjavo na njivi. »Tako se mi je zavrtelo, da nisem ničesar videla. Pome so prišli fantje s traktorjem.«
Pričakovala je, da ji bodo lahko na urgenci hitro pomagali in jo poslali domov, a se je zataknilo. Poslati so jo želeli na kardiologijo, da bi ji pomagali pri težavah s srcem, a proste postelje ni bilo. Včeraj dopoldan je tako že tretji dan čakala, da se sprosti mesto na drugem koncu bolnišnice.
»Prostora za zmote ni«
»V čakalnici, polni ljudi, sem pred tem na stolu čakal 17 ur,« pripomni gospod Marko in na rob postelje odloži roman. Pove, da je v zgodnjih štiridesetih, a ga danes, če ne bi lani zaposleni v ljubljanskem UKC hitro ukrepali ob disekciji njegove aorte, ne bi bilo več. Tudi on je, tudi ko je dočakal posteljo na IPP, še naprej čakal. Na oddelku UKC Ljubljana za žilne bolezni, kjer mu lahko pomagajo ob poslabšanju težav, ni bilo proste postelje. Zdravniki in medicinske sestre se lahko še tako trudijo, pa težav urgence ne morejo rešiti, meni.
Na drugi strani sobe skoraj negibna leži bolnica in le vsake toliko komaj opazno premakne roko. Globoko dihanje najhuje bolnih prekinja piskanje monitorjev, ki kažejo srčni utrip. Ko medicinske sestre niso ob posteljah, se na sredini sobe z zdravniki dogovarjajo, kaj potrebuje posamezni bolnik.
»Ljudje, ki so tu, imajo zelo različne bolezni, opravljamo pa vse od transfuzij in številnih preiskav pa do oživljanj. Za bolnike skušamo storiti vse, a razmere so zelo težke. Zaposlenih je malo, starejših z več napredovalimi boleznimi hkrati pa vedno več. Z mislimi moraš biti ves čas prisoten, prostora za zmote ni,« pove medicinska sestra Maja Sedlar Šarič. V tako imenovanem ruskem turnusu dela po 12 ur skupaj, včasih tudi še kakšno uro več. Zahtevno je, pravi, poleg dodatnih rok pa bi jim prav prišli tudi sodobni prostori, prilagojeni delu z urgentnimi bolniki.
Pogosto si poiščejo manj stresno delo
Čeprav imajo delo z urgentnimi bolniki radi, ob ekstremnih obremenitvah zaposleni na IPP pogosto izgorevajo in si začnejo iskati manj stresna delovna mesta, pove tamkajšnja glavna medicinska sestra Marija Brvar. Zamenjavo težko dobijo, poleg tega morajo na novo zaposlene tudi posebej usposabljati. V štirih desetletjih, odkar je bil urgentni blok zgrajen, je stroka bistveno napredovala. »Na urgenci je veliko diagnostike, zdravljenje pa se začne že tu. Pacienti so zato na IPP dlje kot pred leti, njihova obravnava je vse bolj kompleksna. Že z večjimi prostori bi bilo verjetno manj odhodov zaposlenih.«
Brvarjevo teži, da bolnikom danes ne morejo zagotavljati nikakršne zasebnosti. »V teh majhnih prostorih so natlačeni. Ne moreš delati po standardih, ki bi si jih pacienti želeli in zaslužili. Poleg tega bi že zaradi zagotavljanja večje varnosti pacientov potrebovali več osebja. Ker je drugje v bolnišnici premalo postelj, pacienti čakajo tu, tisti, ki prihajajo na novo in bi potrebovali posteljo na IPP, pa čakajo še dlje.«
Na ozkem hodniku internističnega dela urgence so ob steno stisnjene postelje s čakajočimi, ki ne morejo sedeti. Malo naprej nekateri sede dremajo. Svojci bolnikov, ki so jih pravkar pripeljali, zdravnike in medicinske sestre sprašujejo, kdaj bodo na vrsti. »Danes niti ni tako slabo. Včasih ljudje ležijo na obeh straneh hodnika, takrat je šele gneča,« pripomnijo reševalci, ki hitijo mimo.
