Ta čas se slovenščino – v okviru programa Začetna integracija priseljencev – na zavodu uči okoli 120 tujcev, izpit iz slovenščine na osnovni ravni, ki je pogoj za pridobitev slovenskega državljanstva, pa opravi okoli 160 ljudi na leto. Andragoški zavod je namreč izpitni center filozofske fakultete za slovenščino kot drugi tuji jezik. »Slovenija je bila še pred nekaj leti družba precejšnjih predsodkov, ki pa jih zdaj zelo aktivno odpravljamo,« ugotavlja Irena Urankar, direktorica mariborske Ljudske univerze.
Jezik je vstopna prelomnica za vse tujce. Kako najdejo k vam v andragoški zavod?K nam jih napotijo iz upravne enote, urada za tujce, kjer urejajo formalnosti v zvezi z njihovim bivališčem. Program začetne integracije priseljencev je zanje brezplačen, saj ga financira ministrstvo za notranje zadeve, tudi iz sredstev evropskih skladov. V okviru tega programa se učijo slovenskega jezika, spoznavajo pa tudi slovensko zgodovino in kulturo ter našo ustavno ureditev.
Integracija pač ni samo znanje jezika.Seveda, zato jim ponujamo še različne oblike vseživljenjskega učenja. Tudi po končanem izobraževanju lahko pri nas dobijo razne informacije in svetovanje, denimo pri pisanju ponudb za delo ali sestavljanju življenjepisa, pri vpisu v formalno izobraževanje ali le kakšen drug tečaj. Recimo učenja osnovnega znanja nemškega jezika.
Se tujci učijo v enotnih skupinah ne glede na njihov izvor?Ne, praviloma jih razdelimo na Slovane in Neslovane in jim prilagodimo način pouka, ki poteka v slovenskem jeziku. Kitajci in Dominikanci imajo drugačno predznanje in osnovno razumevanje slovenščine kot Rusi, Ukrajinci, državljani bivše Jugoslavije.
Ali tudi pouk zgodovine in kulture poteka v slovenščini?Da, vendar se te teme smiselno prilagodijo glede na skupino. Nekateri v Sloveniji živijo dlje časa in to delno poznajo, drugi manj. Učiteljice presodijo, kdaj in v kakšnem obsegu to predstavijo skupini.
Od kod pride večina tujcev, ki se izobražujejo na Andragoškem zavodu Maribor?Večina jih je seveda iz držav bivše Jugoslavije in iz Albanije, a nič manj ni Rusov in Ukrajincev. Nekaj je tudi Afričanov in Kitajcev. Zanimivo je, da imamo občasno tudi skupine žensk iz Dominikanske republike.
Vsi ti ljudje imajo zagotovo zelo različna socialna ozadja.Priseljenci iz Rusije ali Ukrajine praviloma niso iz ranljivih skupin, so bolje izobraženi, večinoma so to ženske, denimo tudi soproge zdravnikov, kulturnikov in športnikov. Več Albank je soprog delavcev in velikokrat nimajo končane niti osnovne šole. Te ženske skušamo vključiti v program opismenjevanja v sklopu naše osnovne šole za odrasle. Tudi Romi neredko sodelujejo v tovrstnih izobraževanjih.
Kakšno je mnenje tujcev o Sloveniji pred priselitvijo k nam? Najbrž v tujini ne slovimo kot odprta in gostoljubna dežela, ki pomaga ljudem v stiski.Težko vam lahko dam enoznačen odgovor. Nekateri že imajo tukaj sorodnike ali znance, zato imajo več informacij in nekaj predznanja slovenskega jezika. Tisti, ki prihajajo od daleč, pa velikokrat prej sploh še niso slišali za Slovenijo in imajo idealizirane predstave o neki obljubljeni državi, v kateri je poskrbljeno za vse ljudi.
Koliko ljudi, ki se vključijo v program začetne integracije priseljencev, nima zagotovljene zaposlitve ali kako drugače zagotovljenega gmotnega položaja?Slaba polovica.
Pred leti ste za osem beguncev iz Afrike izvajali 210-urni integracijski program in 300-urni nadaljevalni tečaj slovenščine. Ali podobna izobraževanja ta čas še potekajo za druge skupine tovrstnih azilantov?Ne. Pričakujemo pa, da jih bomo kmalu spet izvajali, saj vemo, da bo Slovenija prevzela določeno število beguncev, ki se bodo zagotovo razpršili po državi, njihovo izobraževanje pa bo financiralo ministrstvo za notranje zadeve.
Ali še ohranjate stike s tistimi begunci iz Somalije in Sudana, ki so bili leta 2011 vključeni v vaše programe?Načrtno ne, vendar se občasno še srečujemo. Naš zavod je odprta hiša tudi za ranljive skupine in vedno izvemo kakšno novico o tem, kaj se dogaja v njihovih družinah.
Ali je vsem uspelo, da so si pri nas uredili življenje?Nekaterim je. Ne moremo pa tukaj govoriti o zgodbah o uspehu. Te se dogajajo pri bolje izobraženih ljudeh, športnikih ali kulturnikih, ki se jim je uspelo hitro integrirati v našo družbo.
Ali so otrokom beguncev, ki so pred leti prišli k nam, v šolah zagotovili dovolj ur za učenje slovenščine?Na osnovnih šolah imajo zagotovljene dodatne ure slovenščine, vendar ne v zadostnem obsegu. Zato smo letos načrtovali, da bi prek javnih del zaposlili osebo, ki bi pomagala v tem učnem procesu. Vendar Mestna občina Maribor ni zagotovila 15-odstotnega sofinanciranja te zaposlitve, zato smo morali zamisel opustiti. Ni pa ključno samo učenje otrok, temveč je treba zagotoviti tudi ustrezno znanje njihovih staršev. Pred časom se nam je mati iz Srbije pohvalila, da lahko aktivno sodeluje na roditeljskih sestankih. Prej je bila večinoma tiho zaradi bojazni, da bi se osramotila pred drugimi starši.
Zato ker Slovenijo dojema kot nestrpno okolje?Ne bi rekla nestrpno, bolj se je počutila kot tujka, ker še ni bila dovolj suverena v znanju jezika. Ljudje ovire čutijo predvsem pri sebi.
Kako bi bilo treba dopolniti programe za tujce, da bi bili učinkovitejši?Že poldrugo leto smo v obdobju med dvema finančnima perspektivama za črpanje evropskih sredstev in zato ne moremo tistim, ki so končali program za začetno integracijo priseljencev, ponuditi nadaljnjih krajših neformalnih izobraževanj, denimo računalniškega opismenjevanja. Pričakujemo, da bo država jeseni pripravila vse potrebno za objavo novih razpisov.
V številnih državah, tipičen primer so ZDA in Kanada, priseljencem vtepajo tudi domoljubje. Bi se vam takšna izobraževanja zdela smotrna?Očitno Slovenci nimamo razvitega takšnega odnosa do domovine, tudi v preteklosti ga nismo poznali, razen morda v času Jugoslavije. Naš sistem iz tujcev ne želi narediti Slovencev. Tudi tisti, ki pri nas živijo dlje časa, se ne počutijo kot Slovenci, temveč še zmeraj ohranjajo odnos do svoje narodnosti. Hočejo ostati to, kar so, in se družijo v kulturnih društvih ter podobnih organizacijah, kar je tudi prav.
Kaj se zdi tujcem, poleg jezika, najtežje pri vključevanju v slovenski svet? Najbrž so precejšnje razlike v kulturnem ozadju državljanov iz bivše Jugoslavije in iz Afrike.Najbolj se zatika zaradi vere in kulture. Srečujemo se denimo z mladimi, predvsem dekleti, ki jim starši zaradi verskih razlogov ne dovolijo, da bi se družili s pripadniki drugih veroizpovedi ali živeli »normalno« mladost, kot bi si jo želeli sami.
Evropska komisija predlaga, da naj Slovenija iz Italije in Grčije sprejme 495 prosilcev za azil in še 207 beguncev iz ogroženih območij. Predsednik vlade Miro Cerar je še pred kratkim govoril, da bi bila Slovenija v znak solidarnosti pripravljena sprejeti največ 20 oseb. Zakaj je po vašem mnenju tako hud (politični) problem nastaniti begunce?Mislim, da je ključni problem denar. Že zdaj težko skrbimo za najbolj socialno ogrožene sloje »lastnega« prebivalstva, razrašča se revščina tudi med zaposlenimi ljudmi. Zato najbrž obstaja pomislek, kako bomo zagotovili, da bi ti tujci nekoč postali ekonomsko neodvisni.
Ali ni sprevrženo, da te begunce dojemamo samo kot strošek ali kot grožnjo? Med njimi so številni dobro izobraženi in so morali pokazati precejšnjo mero iznajdljivosti ter privarčevati veliko denarja, da jim je uspelo priti v Evropo.Priseljence bi morali dojemati kot nekaj, kar bogati nas posameznike in vso družbo. Integracija je dvosmerni proces, ne le da mi izobražujemo njih, temveč se z njimi učimo tudi mi. To je bogatenje vse družbe in če zmoremo pospraviti predsodke, lahko razmišljamo tudi o kakovosti sobivanja z njimi.
Vseeno bomo prej kot kakšno pozitivno zgodbo slišali izraze nestrpnosti, ko bo kakšnega soseda motilo, ker so v njegovo sosesko naselili več deset beguncev iz Afrike.To so predsodki, ki jih še vedno nismo izkoreninili, čeprav se razmere izboljšujejo. Na ponedeljkovem odprtju našega družabno-informativnega tedna Druženje za znanje, delo in poklic so predstavniki različnih narodnostnih skupnosti predstavili, kako so se uspešno vključili v svojo novo sosesko. Ko so Slovenci ugotovili, da so sproščeni, odprti, nenevarni ljudje, so jih sprejeli medse. Večkulturna družba je dejstvo in obenem velik izziv za Slovenijo.
