To je zgolj nekaj vprašanj, ki se porajajo ob vnovičnih soočenjih s poezijo tega avtorja, kljub častitljivi starosti še zmeraj navzočega na slovenskem kulturnem prizorišču. Pravim avtorja, ker Ciril Zlobec ni le pesnik, ampak tudi prevajalec (Dante, Leopardi, Carducci in vrsta drugih), prozaist in esejist, ki se je zaradi posebnih zgodovinskih okoliščin skoraj še otrok – otrok s »pobeglim otroštvom« – pridružil kraškim partizanskim odredom in s tem samodejno zavzel svoje posebno mesto sredi »arene življenja«, mesto, s katerega se kljub temu da je predvsem lirik, ni nikoli umaknil; tu namreč cankarjansko angažirano vztraja še danes. Ta drža in zavzetost za slovensko besedo ga po eni strani povezujeta s predhodnikom Srečkom Kosovelom, tudi kraškim pesnikom, rojenim v Tomaju, nedaleč od Ponikev, rojstnega kraja Cirila Zlobca; po drugi strani pa s sodobnikom Borisom Pahorjem, prav tako izvirajočim s Krasa, podobno zaznamovanim s primorskim prostorom in drugo svetovno vojno.
Zlobec je prvi opazni korak v slovensko poezijo naredil skupaj s Kovičem, Menartom in Pavčkom v sloviti zbirki Pesmi štirih (1953), ki je v povojnem, izrazito graditeljskem času promovirala pesniški intimizem. Danes Zlobčev opus šteje 115 knjižnih naslovov, ki se jim je zdaj pridružila še jubilejna izdaja ljubezenskih pesmi. Saj Zlobec velja predvsem za ljubezenskega pesnika; tako ga je namreč opredelila večina tistih, ki so pisali o njem. Prav zato je treba opozoriti, da Arkadija, kljub vsem knjigam, ki imajo v naslovu »ljubezen«, nikakor ni niti edino niti najpomembnejše obče mesto te poezije, o kateri se je z leti nabralo toliko posplošujočih ugotovitev, da so nekatere med njimi sčasoma že otrdele v klišeje. Na primer ta, da gre predvsem za pesnika življenja, da je njegova poezija izrazito vitalistična, svetla in podobno. A to drži le deloma, zdi se, da je Zlobec čedalje bolj pesnik zapletene bivanjske problematike, kompleksnih, heterogenih občutij; še bolj pa refleksivni umetnik, ki se ne more sprijazniti s svetom, kakršen postaja. Hoče poseči vanj, stopiti na mesto stvarnika, stkati nove vezi s svojim empiričnim jazom. Res je sicer, da Zlobčeva poezija tematizira številne opozicije: med trenutkom in večnostjo, preteklostjo in sedanjostjo, upanjem in razočaranjem, samoto in skupnostjo, besedo in življenjem, življenjem in smrtjo, a hkrati doseže, da ta nasprotja ne učinkujejo več kot čiste opozicije; zamakne jih in spodbudi k lastnemu preseganju, ki se, med drugim, dogaja tudi skozi značilne oksimorone, med katerimi so nekateri že dobili vrednost emblema (kratka večnost, denimo).
Z njimi in s svojo kompleksno držo pesnik spodbija prepričanja o nepreklicni razmejenosti življenja od smrti, neogibnosti naravnega reda stvari, številnih nemožnostih, a tudi o njegovi posebni zmožnosti postati »soncu, volku in smrti brat«.
