V starih listinah se kraj menda prvič omenja leta 1323 kot Barkouch, potem 1428 kot Balkoch, leta 1436 kot Barkoch in 1455 kot Balkolcz ter leta 1496 kot Barkowcz. Bakovci naj bi bili takrat v trajni lasti svobodnjakov (plemičev). Kralj Leopold I. je kraj Nagy-Barkocz (Velike Bakovce) leta 1690 daroval Petru pl. Berkeju. Iz tega kraja izvira tudi znamenita ogrska grofovska plemiška rodbina Barkoczy (kar pomeni Bakovski). Prav tu, v tem kraju, se zazna prva omemba gostilne Rajh že davnega leta 1889, kjer sta bili na prvotni lokaciji najprej gostilna in trgovina, njuna lastnika pa sta bila praded Ignacij in prababica Karolina današnje gospodarice »Rajhovine« Tanje (imela sta štiri otroke: Zoltana, Gezo, Karolino ml. in Zlatico, ki so jo vsi klicali Aranka).
Zgledno sta gospodarila, pridna sta bila, kot so bili pridni in delavni v tistih časih ljudje, ki so še vedeli, kaj je to čvrsto, trdo delo od zore do mraka. Ljudje so radi zahajali k njima in čas je tekel v večnost. Pa je usekala druga svetovna morija in družino so deportirali v taborišče Auschwitz, kjer so se poslovili od življenja oče Ignacij, mama Karolina in sestra Karolina mlajša, sinova Zoltan in Geza ter hčerka Aranka pa so preživeli in se vrnili domov. Takoj po vojni sta posle prevzela Tanjin dedek Geza in njegova žena, babica Marija (imela sta tri otroke: Ignacija, Olgo in Dragico). Tudi onadva sta več kot smelo vodila gostilniški »kšeft«, obiskovalcev je bilo vedno več. Bili so, to je več kot očitno, izredno zadovoljni s ponudbo in pristnim človeškim odnosom lastnikov gostilne, katere sestavni del so ocvrti piščanci, slavonske ribe, preproste enolončnice, prekmurske pogače in znameniti domači kruh, sendvič s salamo pa je bil takratna Rajhova specialiteta, ki je šla zelo dobro v promet. Leta so tekla, dela je bilo veliko in okoli leta 1969 so se preselili na novo lokacijo na začetku vasi, kjer so zgradili novo hišo oziroma gostilno. Zdaj pa je posle že prevzel Tanjin oče Ignacij, ki se je pred tem kalil v Gostinskem podjetju Zvezda v Murski Soboti in tudi v Moravskih Toplicah.
Leta 1971 se vrli, sloki in postavni Ignacij zagleda v mlado mično gospodično Marto, od besed mlada dva preideta k dejanjem in se istega leta tudi poročita. Rodi se jima hčerka Tanja, mama Marta pa prinese v kuhinjo in nasploh v gostilno nov veter. Podjetni Ignacij in kot mravljica pridna Marta se z velikim elanom lotita najrazličnejših prenov in posodobitev, gledano v povsem ambientalno-tehničnem smislu ali pa v strogo enološko-kulinaričnem smislu. V gostilno začnejo redno zahajati poslovni gostje in italijanski lovci ter gostje iz sosednjih držav (Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Italije), vse več je tudi družin ob družinskih slavjih, značilnost tistih časov pa je bila, da so praviloma vsako soboto pripravili poroko.
Vse več je tudi eminentnih gostov (predsedniki držav, na primer) in eden najeminentnejših je bil zagotovo francoski chef Joël Robuchon (človek, ki ima največ slovitih Michelinovih zvezdic na svetu). Rajhovi so ga tako navdušili, da je pri njih celo naročil kamne iz reke Mure, na katerih so sicer pri Rajhovih stregli tako imenovani pozdrav kuhinje. Pol leta po njegovem obisku v Bakovcih so se Rajhovi odpravili družinsko v Pariz v njegovo restavracijo. Prišli so popolnoma nenapovedani, a jih je kljub temu takoj prepoznal in dobili so najboljšo mizo, pa tudi pogostili so jih veličastno.
Tanja, današnja »ta glavna«, je edinka in predstavlja torej že četrto generacijo Rajhovih gospodarjev v tej izredni gostilni, je pa tudi prva ženska, ki jo vodi. Njo je pot najprej, takoj po končani srednji šoli, zanesla v lokal, ki so ji ga v Murski Soboti kupili starši, kjer je s svojim predanim in vestnim delom dokazala, da so tudi ženske zmožne popolnoma enakih uspehov kot moški (takrat je bila najmlajša obrtnica v občini). Leta 1992 se je Tanja poročila z Damirjem Pintaričem, ki je takoj pristopil k delu v lokalu. Rodila sta se jima hčerka Valentina in sin Leon. Oba sta končala srednjo hotelirsko-gostinsko šolo v Bad Gleichenbergu v Avstriji in zdaj Valentina študira turizem in menedžment na Dunaju, Leon pa dela kot kuhar v znani dunajski restavraciji Fabios. Leta 2005 sta Tanja in Damir prevzela vodenje gostilne in postopno v ospredje nekako umestila jedi, ki so jih kuhali nekoč, le da sta jim dodala svežino, lahkotnost in privlačnejši videz, vsekakor pa je prvo vodilo gostilne ohranitev receptov Tanjine babice. Vse več pozornosti namenjajo tudi povezovanju z lokalnimi proizvajalci živil in ohranjanju kulturne dediščine izvora posameznih jedi.
Kaj vse dobrega se lahko popije in poje pri Rajhovih, je sila težko stlačiti v tale moj skromni prispevek, pa vendar: šunka in tünka s hrenovo peno, tanke rezine račjih ali gosjih prsi, prekajena postrv s postrvjim kaviarjem, bograč, piščančji paprikaš z rezanci (glej recept!), nadalje pirina polenta in gobji paprikaš, gobja smetanova juha z ajdovo kašo, rezanci z makom, jurčki in sušeno šunko, polnjene telečje prsi, slastno pečen odojek ali jagenjček v omaki modre frankinje z brusnicami in kruhovim cmokom ali pa preprosta govedina iz juhe s praženim krompirjem ali katera koli druga vrsta in oblika mesa, zelenjave tudi (izbor najrazličnejših solat, na primer), sloviti hišni »retaši« (zavitki) pa omamna sladica, imenovana 1000 lističev (listnato testo z vaniljevo kremo in sadjem), in še bolj omamna prekmurska gibanica.
Tanja je v uvodniku jedilnega lista zapisala pomenljive besede: »Ne živimo zato, da jemo. Toda zagotovo živimo zato, ker jemo. Sesti za omizje in v prijetni družbi zmerno zaužiti hrano in pijačo je kulturno doživetje, je hvalnica naravi. Naša hiša vas spoštuje, zato vam na straneh jedilnega lista razkriva kanček rokopisov receptov moje stare mame. Ste v deželi, kjer je nastala Povest o dobrih ljudeh.«
Tanja in vsa Rajhova druščina, naj vam vsem, kar vas je, ljubi Stvarnik zdravja nakloni v vsaj takem izobilju, kot vam je vseh vrst gostilniških kvalitativnih presežnikov. Na zdravje in na dolgo, dolgo življenje prvovrstne, stare, vrhunsko dobre slovenske gostilne Rajh!
