»Lahko bi rekel, da gre za uresničitev ameriških sanj.« Pod izjavo se je pred desetletji podpisal Milan Mandarić, srbski poslovnež in od včeraj tudi novi predsednik ljubljanskega nogometnega kluba Olimpija. Njegovo hitro rastoče podjetje, ki je prodajalo rezervne dele in ga je pri 21 letih prevzel od očeta, je na piko vzel režim pod taktirko tedanjega jugoslovanskega predsednika Tita, Mandarića pa so nagnali iz države. Onkraj luže je v sedemdesetih zavohal denar v računalništvu in elektroniki ter se v Silicijevi dolini družil z enako mislečimi. In postal milijonar.
Nadaljevanje zgodbe o človeku, ki je ob prihodu v ZDA znal le nekaj angleških besed, je povezano s športom. Natančneje z nogometom. »Sem ambiciozen, ko se lotim projekta. Želim zmagovati,« je bil njegov moto, ko je leta 1974 prevzel nogometno moštvo San Jose. Njegova velika želja je bila, da pripelje tri nogometne velikane, Georgea Besta, Bobbyja Moora in Peleja. Ni mu uspelo v celoti, pogodbo je podpisal zgolj z Bestom, ameriške medije pa je bolj kot njegove predstave zanimalo, koliko piva Anglež spije. »Veste, Američani imajo štiri priljubljene športe, ameriški nogomet, baseball, košarko in hokej. Vse drugo jih skorajda ne zanima,« je spoznal razočaran ob bridki ameriški zgodbi, a možnost uspeha in zaslužka hitro videl drugje – na Otoku. Kupil je Portsmouth. Klub je sicer nekaj let životaril, nato pa se mu je uspelo prebiti med angleško elito. Ali prevedeno, zagotovljen izdaten zaslužek iz naslova prodaje televizijskih pravic. »Vlaganje v šport je smiselno samo, če vam velike televizijske hiše plačujejo enormne zneske. Televizija je temelj vsega, šele potem pridejo na vrsto klubski marketing, vstopnina in prodaja nogometašev,« se zaveda 76-letni možakar, za katerega je v Angliji igral tudi nekdanji slovenski reprezentant Mladen Rudonja. Ko je leta 2006 za 32 milijonov funtov prodal svoj klubski delež francosko-izraelskemu poslovnežu Alexandru Gaydamaku, je hitro vrgel oko na Leicester in zanj odštel 26 milijonov funtov. Nato pa se je presenetljivo odločil za investicijo tudi v Sloveniji, v nogometni klub Koper. Prvoligašu je namenil milijon evrov na sezono, glas ulice pa je pravil, da gre za sumljivega poslovneža. 28. novembra 2007 so ga v družbi še štirih nogometnih funkcionarjev in nogometašev aretirali, ker naj bi bil vpleten v korupcijski škandal in gospodarski kriminal, a ga nato kot nedolžnega spustili na prostost. »V nogometu nisem bil nikoli zaradi denarja, temveč zato, ker obožujem to igro. Največja nagrada zame je spoštovanje navijačev. Tega ni mogoče kupiti,« je tedaj dejal in priznal, da je nad vsem, kar se mu dogaja, močno razočaran, toda... »Sistem je treba spoštovati. Če so menili, da sem nekaj počel narobe, so me pač preiskali. Toda vsi, ki me poznajo, vedo, da nikoli nisem počel ničesar, kar je v navzkrižju z zakonom.«
Gospod predsednik, kot so ga naslavljali v Kopru, bo tako stalnima prebivališčema v Londonu in Kaliforniji dodal še Ljubljano, po ulicah katere se je že večkrat sprehajal. »Župana Ljubljane osebno poznam že nekaj časa, po zmagi na volitvah pa sem mu tudi osebno čestital.« Njegova želja naj bi bila v Ljubljani ustvariti nogometno okolje in na stožiški stadion znova množično privabiti gledalce.
