A le nogometni Maribor ima vse odlike kluba, ki deluje po evropskih standardih: organizacija z jasno vizijo, vodstvena struktura, strokovni štab, igralski kader, armada navijačev z zvrhano mero lokal patriotizma in polna blagajna. Maribor je s petim zaporednim naslovom najboljšega v državi le še utrdil nesporno prevlado v Sloveniji. Kot vse kaže, bo tako vsaj toliko časa, dokler bo v Ljudskem vrtu ključne poteze vlekel Zlatko Zahović, ki se je podpisal pod šest naslovov v sedmih letih, odkar je v klubu. Za Mariborčani je zgodovinska sezona z nastopom v ligi prvakov, v državnem prvenstvu so imeli več težav kot v preteklosti, a ko je bilo treba, so pometli s konkurenco iz Celja in Domžal. Za Celjane, ki so podprvaki z všečno napadalno igro, čeprav je letni strošek za igralce zgolj 350.000 evrov, in Domžalčane je značilno, da so blesteli, ko so bili neobremenjeni, zatajili pa, ko so bili pod bremenom uspeha v kombinaciji s prekratko klopjo. Ostali klubi so zaradi notranjih težav, ki so bile povezane z vodenjem, vizijo, organizacijo in selekcijo igralcev (Olimpija, Koper, Zavrč) ali denarnimi težavami (Rudar, Gorica), v ligi malo tekmovali, precej več pa sodelovali, saj ni bilo kontinuitete uspehov. Slovenska liga je zanimiva, a prava slika kakovosti klubov se pokaže v stiku z mednarodno konkurenco. V njej je Maribor racionalen in tekmovalen, doma pa premalo igriv in všečen.
Za razliko od košarke in rokometa, kjer strokovnjaki opozarjajo, da nosilnih vlog nimajo mladi igralci, ampak so za lovorike najzaslužnejši veterani, je slovenska nogometna liga pravo nasprotje. V klubih je kopica mladih igralcev, starih okrog 20 let, ki so nosilci igre, njihova cena na evropski tržnici pa dosega tudi milijon evrov (Verbič, Vrhovec, Stojanović, Zahović, Črnigoj…). A z izjemo Maribora morajo klubi največje talente prodajati, da sploh preživijo.
