Druga godba se je na krizne čase – svoje in družbene – po nekaj letih iskanja festivalske formule učinkovito odzvala. Na programski ravni je ostala referenčna prireditev brez primere v Sloveniji, toda velik dobitek je nova organizacijska iznajdljivost – pritegnitev prireditvenih prostorov in pridobivanje koproducentov festivala – in času primeren informacijski »piarovski pristop« s solidnim izkoristkom družabnih omrežij za kroženje informacij o prireditvi, saj je bilo to precej časa zakrnelo. Od tega imajo na koncu korist vsi sodelujoči v tridnevnem pogonu, naj gre za metelkovske združbe, Kino Šiška, ki se še zmeraj išče, ali Cankarjev dom, ki potrebuje takšne injekcije. Največ so pridobili predvsem občinstvo, njegovo zvesto jedro in novi, tudi mlajši poslušalci, ki spet hočejo na Drugo godbo, ter nastopajoči glasbeniki. To niso impozantne številke, merljive v tisočih ali polnih mestnih trgih, toda razprodanost skoraj vseh dogodkov v prvih dveh dneh, ustvarjena pozitivna mrzlica, ki je kulminirala v mali noriji v petek zvečer od Šiške do Metelkove, zdaj šteje več. Ni šlo brez spodrsljajev. Zaplet z odlaganim vstopom kupcev različnih paketov vstopnic na uvodni večer afriških izvajalk v prepolni Klub Cankarjevega doma se je kar dobro končal. Tu je Ljubljana doživela usodo primerljivih festivalov, kjer le zgoden prihod na manjše prizorišče zagotovi vstop.
Med množico solidnih nastopov ni bilo polomije. Vsak zase je bil poseben, celo ekstravaganten v dialogu z globalnimi formami, označujoč lokalnost ali hoten beg iz nje. Finih kontrastov je bilo na pretek. Vrh je bil energičen, vokalno večglasen, duhovit in resnoben, inštrumentalno, zlasti tolkalsko, brezhibno navit sobotni koncert italijanskih progresivnih folkerjev iz Apulije Canzoniere Greganico Salentino – z odkrito politično noto in zrelim komentarjem begunske krize v Sredozemlju. Takoj za njimi je ekspresivna mavretanska pevka izjemnih glasovnih dotikov v melizmih, Noura Mint Seymali. Opazna je bila topla festivalska prezenca legendarnega producenta britanskega reggaeja in popa Dennisa Bovella, ki je v sobi lokala Pritličje pozno v četrtkovo noč trosil močan didžejski dub in »toasting«. Predstavnik »stare« karibske basovske kulture je bil v marsičem prvo ime festivala, ne glede na napovedovane mikavnosti nastopajočih.
V vseh registrih je bila presunljiva večplastna, emocionalno kipeča vokalna monodrama izjemno nadarjenega bosanskega pevca sevdalink Boža Vreća, »gotskega« podajalca sevdaha na porozni meji med »izumljeno« sakralizirano feminilno mistiko in znamenji prikradlega se estradnega kiča, slogovnimi klišeji in enoličnim vokalnim okraševanjem. Zasenčeni lirični rock v arabščini mične libanonske pevke Yasmine Hamdan je napolnil poletni vrt Gale hale, povsem upravičil pričakovanja in v živo izzvenel polno, nevarno razgaljeno in neposredno. Hindi Zahra je nova ljubljenka ljubljanskega občinstva, njen nastop je zrelejši kot pred leti, ko je prinašala svežino in milino, sedaj pa je od dobrem bendu razkazovala tudi agresivnejšo, nebrzdano plat in jo graciozno umirjala z baladnimi motivi. Španska pevka Silvia Perez Cruz je v družbi kitarista Totija Solerja popravljala podobo v lokalni tradiciji zakoreninjene pevke in z repertoarjem, brezhibno tehniko, ki se odpira atlantskemu prepihu, segla po fadu, flamencu, bossa novi, ponarodelim muzikam iz latinskoameriškega sveta. Edini domači nastopajoči so bili Katalena s prepričljivo koncertno predstavitvijo zadnjega albuma »otroških« in nekaj starejših pesmi. Bila je ena boljših predstavitev skupine v zadnjih letih, domišljena, uigrana, polna drobnih potez in presenečenj, skladnega vokaliziranja.
Festivalski tematski poudarek šarmantnih, kričavih, osveščenih, odkritih in zastrtih ženskih glasov na festivalu je bil posrečena poteza, tako kakor tudi številne problemske okrogle mize in pogovori z gosti. In nenazadnje: Druga godba 2015 je bila na koncu vendarle sredozemska v širšem pomenu gospodarskega in kulturnega sveta, z dodatnim glasbenim pišem iz ameriškega Mediterana, s Karibov, kamor kaže prišteti krasen bizarni pop harmoniziranega, dražljivega petja in kabarejskih momentov v drzni godbi ameriške skupine Tune-Yards. Popoln zadetek z glasovi našega in vašega Sredozemlja, z Juga. Tu smo.
