Peter Pal, ravnatelj: Marsikje učitelji cenijo otroke po tem, kdo je boljši učenec, ne pa po tem, kdo je boljša oseba

Mladim dekletom in fantom, ki majo težave v domačem okolju zaradi antisocialnega ali asocialnega vedenja. Poleg pomoči vzgojiteljev socialnih pedagogov so jim na voljo tudi svetovalna služba in visokošolsko izobražene medicinske sestre. Z obiskovanjem triletne poklicne šole (gastronom hotelir, administrator) in dveletnih programov, ki so namenjeni tudi drugim dijakom, lahko pridobijo poklic in se z njim vrnejo v domače okolje. Med šolanjem pa lahko prek izmenjav delajo tudi v restavracijah v Italiji, Španiji, Franciji.

Sodišča in centri za socialno delo mladostnike s težavami k nam običajno napotijo pozno. K nam pridejo, ko neuspešno prestanejo več vrst pomoči, ko jih nadzorujejo, jim svetujejo, jih namestijo v stanovanjske skupine. Na vseh drugih področjih težav strokovnjaki poudarjajo zgodnjo detekcijo motenj, le pri mladih s čustveno-vedenjskimi motnjami, kjer bi bila pravočasna pomoč zavoda uspešnejša, jih namestijo k nam šele, ko vse druge oblike pomoči odpovedo.

Mladostniki, ki pridejo k nam z odločbo sodišča, prej pa so bili mesec ali dva v preiskovalnem zaporu zaradi hujših kriminalnih dejanj, nimajo veliko priložnosti za boljši razvoj. Ne zdržijo prehoda iz zaprtega v odprto okolje, praviloma so zelo nasilni in nagnjeni k podrejanju drugih. V zavodu smo razvili modele in protokol ravnanja strokovnih delavcev v primeru nasilja, vendar s temi posamezniki ne zmoremo doseči napredka.

Mladostniki, ki so pri 17 letih močno odvisni od drog, potrebujejo razstrupljanje in bolnišnično zdravljenje. Enako velja za vedno več mladostnikov z motnjami, ki terjajo psihiatrično obravnavo. V zadnjem desetletju smo razvili notranje oblike pomoči mladostnikom, ki eksperimentirajo z drogo, pri močneje zasvojenih pa že dve desetletji sodelujemo s centrom za zdravljenje odvisnosti v Ljubljani. Za nami je nekaj uspešnih skupnih multidisciplinarnih timskih obravnav takih mladostnikov, vendar na državni ravni ti primeri dobre prakse ne sodijo v sistem pomoči.

Zavodi formalno sploh ne moremo zavrniti mladostnika, ki je z odločbo centra za socialno delo ali sodišča nameščen k nam, saj nismo stranka v postopku. Razvili pa smo sistem ogleda zavodske ponudbe, kjer lahko mladostnik s starši in socialnim delavcem pride na obisk in se seznani z možnostmi pomoči, ki bi jo dobil. Mnogi so presenečeni nad urejenostjo prostorov, ogledajo si razrede, vidijo vrstnike. Če v pogovoru z njimi opazimo, da jim ne moremo učinkovito pomagati, predlagamo pristojnim, naj poiščejo možnosti drugje. Mnogokrat se denimo šele ob stiku z mladostnikom izkaže, da so tisti, ki so odločali o namestitvi, njegove težave spregledali ali preslišali.

Seveda – če bi imeli na voljo strokovnjake s področja zdravja, duševnega zdravja, odvisnosti, kazenskega prava, policije in še česa. S tem bi lahko razvili še boljši multidisciplinarni pristop. Ključnega pomena pa je bolj korenita sprememba vloge vseh deležnikov pri sodelovanju v korist mladostnika. Spremeniti morajo način sodelovanja iz položajne moči, ki vključuje nadzor, ukazovanje, odredbe, odločbe, v tako imenovano referenčno moč, kamor sodijo fleksibilnost, prilagojenost in dinamične spremembe programov socialne pomoči. Ministrstva za šolstvo, zdravje, socialo in pravosodje morajo skupaj z zavodi razviti mladostnikom prilagojene, raznovrstne oblike pomoči. Civilizacijska sramota je, da že peto leto od ustanovitve ne zaživi skupna komisija vseh naštetih, obenem pa se krepi ravno položajna moč.

So primeri, ko center za socialno delo kar odkrito grozi zavodu, ki izraža pomisleke za namestitev mladostnika z odločbo, da bodo slednje dosegli prek ministrstva. Te izjeme so včasih pogojene s položajno močjo, velikokrat pa izvirajo iz stiske, ker nimajo kam z mladostnikom. Gre za izjeme, saj sicer z večino centrov zelo dobro sodelujemo in drug drugemu zaupamo pri strokovni presoji o tem, kaj je dobro za mladostnike.

Večina mladostnikov, ki pridejo k nam, ima težave v srednji šoli, v prvem letniku. Pride do odklanjanja šole, špricanja, pohajkovanja, konfliktov z učitelji, z vrstniki, do manjših kaznivih dejanj, sledi izostajanje od doma. Ob pregledu dokumentacije vidimo, da so imeli odločbo o dodatni učni pomoči, da so bili razvrščeni kot dolgotrajno bolni in kot učenci s specifičnimi učnimi težavami že v osnovni šoli. Ustrezna pomoč bi bila edino pomoč socialnega pedagoga – takoj na začetku pojavljanja težav.

Verjetno so ovira tudi starši, ker neradi sprejmejo odločbo, v kateri piše, da ima njihov otrok čustvene in vedenjske motnje. Če k temu prištejemo še stereotipno predstavo učiteljev, da je slepim, gluhim in gibalno oviranim treba pomagati, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami pa bi lahko »dali več od sebe, če bi hoteli«, je jasno, zakaj je odločb o usmerjanju otrok s temi težavami tako malo. V osnovni šoli je med vsemi odločbami teh otrok le 2,3, v srednji šoli pa 1,6 odstotka.

Družba funkcionira potrošniško, takšna je tudi vzgoja. Starši zbirajo pike, točke, podobno funkcionirajo tudi v šoli. So zaščitniški do svojih otrok, osredotočajo se na ocene, na točke, namesto da bi jih skrbelo, da ne bodo iz izobraževalne tekme izpadli. Marsikje učitelji cenijo otroke po tem, kdo je boljši učenec, ne pa po tem, kdo je boljša oseba. V tej tekmi otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami potegne krajši konec. Dobi neustrezno odločbo, neustrezno pomoč, vsi ga presojajo skozi neustrezno vedenje. Tako kot njegovi starši se tudi šola ujame v trikotnik, ko skuša biti hkrati otrokov preganjalec in rešitelj. Tako kmalu postane žrtev tega otroka. Otrok si po eni strani sam ustvari takšne pogoje, v katerih ga je nemogoče soočiti z lastnim vedenjem. Po drugi strani pa pride v položaj, ko nima več česa izgubiti. Starši se začnejo bati lastnih otrok, učitelji pa svojih učencev.

Raziskave kažejo, da se po odpustu iz zavoda tretjina vseh otrok vrne domov, kjer razmere niso idealne, tretjina se nekako znajde na poti v samostojnost, okoli 20 odstotkov mladih pa iz zavoda nima kam. Prav vsi pa so v primerjavi z vrstniki, ki lahko v svojih družinah bivajo in se šolajo do 30. leta in čez, oškodovani. Nimajo druge izbire, kot da si ob polnoletnosti poiščejo delo in dokončno odrastejo. Zanje bi potrebovali mladinska stanovanja, spremljana stanovanja z občasno strokovno podporo strokovnjakov, ki mladih ne bi nadzorovali, temveč bi jih vodili in bi jim bili, kot se moderno reče, osebni trenerji socialnih veščin.

Imeli smo dve srečanji nekdanjih mladostnikov, ki so pred 20 in več leti bivali pri nas. Stike z njimi vzdržujemo tudi prek elektronskih sporočil in družabnih omrežij. Večinoma poročajo, da so imeli prva leta po odhodu iz zavoda precej težav, ki so se lahko vlekle tudi do pet let. Ena od varovank je dejala: Srečala sem se z drugimi, ki so imeli vse, jaz pa nič. Kljub temu pa se je večini uspelo izkopati iz težav. Iz njihovih sporočil je čutiti, da jim je bil zavod v pomoč, čeprav so ga sprva dojemali kot obliko prisile. Spremenili so način življenja, stališča, ustvarili so si družine in so srečni. To je le še en dokaz za to, da so učinki vzgoje vidni šele na dolgi rok.