Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Ko sem prebral zapis o vtisih tokratnih izvidnikov, sem se najprej vprašal, ali se je sploh še vredno razburjati. Kar sta izvidnika doživela v Ankaranu, ni le slika tega območja, ampak le en kamen v mozaiku slovenskega turizma, ki potrebuje popolno kadrovsko, vsebinsko in še kakšno prenovo! Morala sta priti dva Burkinafasca, da sta natrosila nekaj resnic o slovenskem turizmu, tokrat s posebnim poudarkom na Ankaranu, ki ga zapis imenuje mesto. Kot vemo, je to tudi še ena od nesmiselne množice slovenskih občin, ki predstavljajo le zakoličenje lokalnih političnih apetitov in nič drugega. Seveda vse po vrsti poudarjajo, kako pomembno sooblikujejo tudi turizem, a kaj ko razmere dokazujejo ravno nasprotno. Razen častnih izjem, ki pa jih lahko preštejemo na prste ene roke.
V zapisu sem prebral, da naj bi imeli v Ankaranu »odlične pogoje za zgodnji turizem«, čeprav mi zares ni jasno, kaj to pomeni. Ali to pomeni turistične oblike med 5. in 8. uro zjutraj? Ali morda oblike, ki so razvojno mlajše? Morda bi to slednje najbolj držalo, če upoštevam vse tisto, kar sta doživela tokratna izvidnika. Vse se je začelo z iskanjem TIC in znanjem drugih jezikov, v primeru tokratnih izvidnikov francoskega. Vse dosedanje študije o slovenskem turizmu, zlasti še famozne strategije, avtomatično več desetletij ponavljajo (beri: prepisujejo) naše ciljne trge, med katerimi so francoski in tudi tisti, kjer govorijo francoski jezik, po pravilu zelo odmaknjeni od naših »strateških in promocijskih prizadevanj«. Francoski turisti bi lahko bili med najbolj aktualnimi v naši državi, saj so stopnja ter vsebine naše turistične ponudbe in razvitosti najbolj pisane na kožo prav tem turistom.
Izvidnika sta imela težave s TIC, ki v Ankaranu deluje samo v turistični sezoni. Pri nas namreč še vedno govorimo o sezonah, česar si denimo v sosednji Avstriji ne morejo privoščiti! Zato so ju usmerili v sosednji občini, Koper in Izolo. Še dobro, da sta imela osebni avto, saj sta se morala še kar nekajkrat peljati iz Ankarana. Zelo zanimiva je bila tudi opomba izvidnika, da ne razume prebivalcev Slovenije, ki radi hodijo na počitnice iz Slovenije in tako denar, ki bi ga lahko zapravili doma, nosimo v tujino. Temu lahko le pritrdim, čeprav bi v razmerju Ankaran – tujina dal prednost tujini. V koprskem TIC ju je pričakal znameniti, pogosto občeslovenski napis na zaprtih vratih: Hvala za razumevanje! Kakšno razumevanje vendar?! Nehajmo že s temi na videz vljudnostnimi frazami! Ali se gremo turizem ali pa ne, kar pomeni, da bomo imeli v primeru odgovora ne v Sloveniji nekaj TIC manj. Bo torej manj škode kot v nasprotnem primeru!
Naslednje vprašanje, ki izstopa iz tokratne izvidnice, je seveda prehrana izvidnikov. Prevladovali so kalamari. Pri školjkah so bile že težave, ker strežno osebje ni vedelo, katere vrste strežejo gostom. Tudi če jim ni bila znana francoska beseda, bi to lahko rešili z zelo hitrim pogledom v googlov prevajalnik. Morda vsaj v recepciji deluje medmrežje, če že v sobah motela ne. Ali pa znamenita vseslovenska večerja (ponekod tudi kosilo): gobova juha, puranji zrezek v smetanovi omaki, riž in spet kalamari. Kar mravljince dobivam po hrbtu, ko prebiram to vrhunsko kulinarično ponudbo! In pika na i še zajtrk: salama, sir, olive… A glej ga, zlomka, imajo tudi jajčno omleto, vendar je treba nanjo počakati do 11. ure. Sicer je to velik napredek, saj bi po vsem doživetem pričakoval, da servirajo jajčno omleto le v Kopru ali Izoli. V slednji sta namreč izvidnika lahko prejela uradni račun za sobo, zajtrk in dve pijači. Svetujem, da Motel sv. Katarina to svojo inovacijo prijavi na naslednje tekmovanje Snovalec za inovativne dosežke v slovenskem turizmu. To je zares nekaj posebnega in se lepo vključuje k drugim inovativnostim, ki bogatijo slovenski turizem.
Za konec teh bogatih doživetij sta se izvidnika napotila še v trgovinico s spominki, ki je bila pravzaprav trafika. To seveda ni nič slabega, saj povsod v turističnem svetu tudi v trafikah ponujajo najrazličnejše spominkarsko blago. Odločila sta se za izbiro morske tematike, kar je popolnoma logično. Manj razveseljivo pa je, da sta takoj ugotovila, »da gre za precej ceneno kitajsko blago«. V spominu na slovensko (ankaransko) morje jima je tako ostal le sladoled. Sicer zaradi okusa, vendar menim, da tudi zaradi njegove hladnosti. Hladno pa v tem pomladnem času ni bilo samo morje, ampak vsa ankaranska ponudba. Zato ne preseneča, da se v Ankaran ne nameravata vrniti.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Zanimivo, da se Ankaran na spletni strani občine oglašuje kot eno najbolj razvitih turističnih naselij v Sloveniji. Menda ima enega največjih avtokampov pri nas. Menda ima plažo, ki predstavlja zadnjo točko slovenske gorske transverzale. Menda vam TIC pomaga približati ponudbo slovenske Istre. In menda lahko skozi raznolike izletniške, kulturne in gastronomske programe spoznavate posebnosti regije.
Kar dosti cinizmov za neverjetno okrnjeno ponudbo na terenu.
Ankaran daje vtis turistične apatije in popolne neambicioznosti po tem, kako s ponudbo (vsaj malo) navdušiti goste. In to v enem najlepših obmorskih naselij, ki je nekoč služilo kot zdravilišče za avstrijske mornariške oficirje. Turisti so tu očitno prepuščeni sami sebi. Turistične oznake se tu štejejo za nepotrebne, kajti domača gosta sta namesto na Debeli rtič prišla kar v Italijo. Halo?! Kam bi prispela šele tujca iz Burkina Fasa… O priporočilih za istrsko kulinariko in okoliške izlete ne duha ne sluha. Največji doseg gastronomije so ocvrti kalamari in mešane školjke. O delovanju Turističnega društva ne vedo niti turistični delavci v kampu in hotelih… Zdi se, da je Ankaran fantom na zemljevidu (že tako okrnjenega) obalnega turizma.
Zavajajoča ponudba o hotelskih namestitvah, ki niti približno niso tako urejene, kot daje vtis na spletu. In kjer vas za izdajo računa pošljejo kar v sosednjo Izolo?! Saj ne more biti res, pa je. Ponudniki nastanitev zelo očitno ne živijo s turizmom, niti ne kažejo interesa po informiranosti glede dodatne lokalne ponudbe. Prav tako je nesramno pošiljati tujca iz Burkina Fasa v Koper oziroma Izolo po nekaj turističnih informacij. Z izgovorom, da (še) ni čas turistične sezone. Raje ne pomislim, kako izjemno so gostje sprejeti šele sredi poletne gneče in vročine… Skratka, to poletje dobrodošli v Ankaranu. Dopust, ki ga ne boste pozabili.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Ankaran je glede na spletno navzočnost očitno povsem na začetku, saj turist ne more pridobiti niti celovite informacije oziroma vsebin, kaj šele da bi s pomočjo spletne predstavitve in ponudbe načrtoval dopust v tem kraju. Ker gre za povsem nestrukturiran spletni nastop in pomanjkanje resne povezanosti med dejanskim stanjem na terenu in informacijami, ki jih turisti lahko dobijo na spletu, začnimo raje na začetku. Ankaran ima odlično priložnost, da se izogne razvojnim pastem, v katere so se ujele mnoge slovenske turistične destinacije. Treba je jasno definirati, kdo so ciljne skupine, kakšna je ponudba ter katere vsebine in storitve bodo najbolje uresničevale strategijo turizma, če že obstaja. Če strategije še ni, bi upraviteljem priporočali, da v jedro komunikacijskotrženjskih aktivnosti postavijo prav e-turistični vidik, saj bodo tako najhitreje in najučinkoviteje konsolidirali celo verigo turistične ponudbe. Tokratna ocena: spletna prisotnost turistične destinacije Ankaran je verjetno najslabša predstavitev med turističnimi kraji in med najmanj občinskimi destinacijami nasploh. Vendarle je treba vse zapisano jemati tudi s pridržkom, saj gre za novonastalo občino; po drugi strani razlog več, da bi k turistični ponudbi in promociji pristopili med prvimi strateškimi koraki.
Vito Avguštin, Dnevnik
Res je, tradicija nekaj pomeni, vendar očitno ne v primeru Ankarana. Turizem je tam že od nekdaj, ampak to očitno ni bil tiste vrste turizem, da bi krajani ponudili del sebe in svojega okolja, svojo gostoljubnost in prijazne možnosti preživetja dopusta, da bi videli v tem svojo prihodnost in možnost razvoja. Goste so enostavno dobili – najprej vojake v okrevališču, nato tiste, ki so prišli v zdravilišče oziroma sanatorij in otroško okrevališče. V glavnem so bili to 'all inclusive' gostje, saj so jedli, spali, se kopali, zabavali in čas preživljali v okviru omenjenih zdravstvenih in zdraviliških ustanov.
Glede na izkušnje naših izvidnic me preveva občutek, da o vsem, kar glede na obljube iščejo v Ankaranu turisti, samo gostitelji ne vedo čisto nič: o vrhunski ponudbi, izjemnem okolju, čudovitih plažah, vrhunski gastronomiji… Zdi se, kot da za njimi ni dvestoletne tradicije, s katero se ponašajo, ampak da so se pred nekaj urami na vrat na nos odločili, da se bodo šli turizem. Kako si sicer razlagati, da imajo prostore za turistične informacije, table, ki nas usmerjajo k tem turističnoinformativnim centrom, ti pa so prazni in zaprti? Kako si razlagati dejstvo, da goste pošiljajo po račun v 15 kilometrov oddaljeno Izolo? Kako si razlagati dejstvo, da obljubljajo bogat zajtrk, kuhar pa prihaja v službo po 11. uri? Kako si razlagati, da vas, če vas kaj zanima o Ankaranu, pošljejo iz Ankarana po informacije v Koper...
Ne, tega in še marsičesa ne more pojasniti nobena razlaga. Ankaran je bil namreč minuli konec tedna videti kot srednješolski center, smer turizem, v katerem dijaki na konkretnih 50 primerih vidijo, kako izgubiti goste. Res je, ena lastovka še ne prinese pomladi, pa tudi en dan ni preslikava celoletnega dela. Na srečo. Pove pa marsikaj. Na srečo.
