Zaradi izgube časa (pravita, da je javni prevoz praktično nemogoč, saj bi morala dvakrat presedati) sta v Ankaran potovala z osebnim avtomobilom. »Zapeljala sva se mimo recepcije kampa Adria – mimogrede sva opazila prazen prostor, označen kot infocenter – pred hotel Convent, kjer naju je prijazno pozdravila šefinja recepcije, ki pa naju je zaradi stiske s časom zaradi sestanka napotila na recepcijo hotela. Receptorka naju je založila z zloženkami o predstavitvi Ankarana in s seznamom desetih krajev, ki jih je treba obiskati v Ankaranu, dala nama je kolesarsko karto slovenske Istre, vodnik po gastronomski ponudbi slovenske Istre… Z nasveti, kaj početi v Ankaranu in kje dobiti dobro domačo hrano, je bila sicer skromna: priporočila je obisk velneškega centra, v sklopu katerega je tudi ugodna ponudba kosila.«
S pojasnilom, da sta aktivna dopustnika, sta se za več napotkov obrnila tudi na receptorko kampa Adria. »Na hitro smo se pogovorili o nekaterih pomembnejših točkah, napotila naju je tudi na izhodišče krožne poti k samostanu in cerkvi sv. Nikolaja, za kaj več pa ni imela časa, saj je imela delo z gosti kampa.«
TIC pa nikjer
Da v Ankaranu nimajo turističnega informacijskega centra (TIC), je po mnenju izvidnikov nedopustno. Izvidnika sta sicer naključno naletela na Turistično društvo Ankaran, o katerem ne vedo nič niti turistični delavci v kampu in hotelih; na zaprtih vratih je bil listek s telefonsko številko, kamor se lahko pokliče v nujnem primeru.
Na začetku krožne poti, pred salezijanskim samostanom in cerkvijo sv. Nikolaja, sta srečala prijaznega oskrbnika, ki jima je povedal vse o poti: do Hrvatinov, nato proti Kolombanu, pa po ankaranskem »hribovju« do Resslovega gaja, kjer je urejena učna pot. »Med vrnitvijo sva šla namesto na Debeli rtič zaradi slabe označbe predaleč, do Italije. Nasploh je bila največja težava najti prave smeri, saj na poti ni bilo ne označb ne smerokazov.«
Na obed v Sv. Katarino
Ker jima med obiskom Ankarana prav nihče ni znal predlagati pristne domače gostinske ponudbe, sta se na podlagi najboljše predstavljene ponudbe na spletni strani odločila za gostišče Sv. Katarina. »Ponudba se ne sklada s ponujenim na spletu. Osebje je prijazno, prostor urejen. Ker ni posebne domače ponudbe, sva naročila kalamare in škampe ter ramstek, ki se je kuharju ponesrečil in so ga brez ugovora zamenjali s kalamari. Ocena: niti dobra niti slaba, a prihodnjič bi zagotovo obiskala drugo gostišče.«
Mestece je urejeno, čisto, z večjo trgovino in več lokali, v katerih je primerna sezonska ponudba, v enem od njih (Aria) sva pila odlično pripravljeno kavo. Vendar sta dodala: »Največja pomanjkljivost kraja je, da nima profesionalne turistične informativne ponudbe. Ankaran ima res čudovito naravo, edinstvene naravne danosti in prijazne ljudi. Vendar so poti in znamenitosti slabo označene, ljudje pa premalo živijo s turistično in gostinsko ponudbo kraja. Obala ni prehodna, še tam, kjer bi lahko bila, je zapuščena in neurejena. O javnem prevozu pa nima smisla izgubljati besed…«
