Projekt TEŠ 6 in vse, kar je povezano z njim, ni »le« ena večjih slovenskih afer in – s stališča vodenja projekta – infrastrukturnih sramot. Je zgodba, ki temelji na lažeh, izsiljevanju, sprenevedanju, interesnih koalicijah in hoji čez pravila. Ločiti jo je mogoče na dva dela. Prvega bo konec z uradnim zagonom 600-megavatnega bloka. Ta bo ostal »večni« spomenik (ne)naklepni nemoči države, ki naložbe v času petih vlad ni ali želela ali zmogla vsaj začasno ustaviti, zgodovinski koaliciji SD-SDS, »luknjam« v načrtovanju, prikrivanju podatkov, napihljivim vrednostim projekta (od dobrih 600 milijonov do sedanjih 1,43 milijarde evrov) in domnevni korupciji. Končal se je s finančnim zlomom pomembnega dela slovenske energetike in serijo preiskav.
A najhuje še sledi. Dejstvo, da so snovalci TEŠ 6 »padli« prav na vseh tveganjih (ceni investicije in premoga), bo imelo daljnosežne posledice. Ob rekordno nizkih cenah električne energije in insolventnem Premogovniku Velenje, ki sta ga v težave spravila investicijska megalomanskost in klientelizem »šaleškega lobija«, v Šoštanju nimajo več manevrskega prostora. Vprašanje ni, ali bo TEŠ z obratovanjem ustvarjal izgubo, ampak ali bo v minusu res »le« pet let. TEŠ 6 bo še dolgo »tepel« vse: HSE, ki bo pokrival izgubo, državo, ki ostaja talec 440 milijonov evrov poroštev, porabnike električne energije, ki jih zelo verjetno čaka dodatek na položnicah, in Šaleško dolino, kjer so se v dobrih petih letih finančno sesuli trije od štirih največjih gospodarskih subjektov (TEŠ, premogovnik in Vegrad). Vse to v imenu projekta, ki bi moral po obljubah snovalcev ohraniti delovna mesta.
Ob domačih uvoznikih premoga, ki potrpežljivo čakajo na svojo priložnost, lahko šampanjce odpirajo le v Alstomu. Če gre verjeti kriminalistom, je francoska multinacionalka z minimalnim »vložkom« (dve svetovalni pogodbi za tri milijone evrov) prišla do milijarde evrov vrednega posla, v katerem je ves čas narekovala ritem. Na roko ji je šlo vse: podarjenih 25 milijonov evrov za rezervacijo naročila, ki se niso všteli v končno ceno TEŠ 6, preložitev domala vseh tveganj na elektrarno, odveza odgovornosti za zamude, švicarsko pravo v pogodbi, jalova protikorupcijska klavzula…
Tudi zato mora biti zdaj na potezi država. Po vzoru ZDA, Velike Britanije in drugih, ki so se lotile Alstomovih podkupovalnih poslov, mora po pravni in politični poti pomagati HSE v očitno neizbežnem sodnem spopadu z multinacionalko. Ta bo zahteval tudi precejšnje diplomatske spretnosti. Ljubljano in Pariz namreč že od leta 2011 veže strateško partnerstvo, Francija pa je znala v naši državi vedno uveljaviti lastne ekonomske interese (Revoz). A Slovenija druge izbire nima. Ne le zaradi 285 milijonov evrov, ki naj bi jih v zgodbi o TEŠ 6 protipravno pridobil Alstom, ampak zaradi sporočila. Da je včasih vendarle sposobna zavarovati lastne interese in da je v resnici to, za kar se je razglasila tistega davnega junija 1991, torej država.
