Vprašanje, ki ga izziva že v strateško izdelanem napovedniku predstave s polgolo fotografijo obeh performerjev v spalnični intimi, na postelji, ki štrli in izziva tudi v predstavi, je: kako daleč bosta šla performerja? Imata »jajca« zadovoljiti perverzno voajeristično naslado vsake vrste? Vse za uspeh? Ta trendovski ali uprizoritveni ultimat predstava v strateškem avtoreflektivnem obratu postavi na oder, ga razgali ter obrne sebi v prid. Izpostavi vprašanje, ali je v gledališču danes sploh še kakšna meja in kako to preseči. Duhoviti performans s sledmi avtobiografskega – vsebuje tudi precej internih šal na račun obeh performerjev, igralke konceptualke in režiserja intelektualca – temeljito in nepopustljivo surovo slači vse ostanke romantične fikcije o gledališkem uspehu. Pri tem se pogumno samorazgaljata, v duhu kapitalizma prav nepopustljivo in brezobzirno tekmujeta s seboj (in sceno), se nesramno izzivata, pritiskata na nasprotnikove šibke točke in razgrinjata vse tančine izmuzljivosti meja med profesionalnim in zasebnim v gledališču.
Gre za kvazidokumentaristično predstavo o nastajanju predstave. Kaj se izcimi iz odnosa v procesu, ki je zaostren do skrajne agresorske meje pod imperativom uspeha? Kakšno je stanje Katarine (in tudi Jureta), kakršna ostajata po Naročilu, besedilu švicarskega avtorja Friedricha Dürrenmatta? Čeprav režiser vidi v njem izjemno aktualnost, napoved samega Edwarda Snowdna in nadzorovalnih sistemov, besedilo služi zgolj kot ohlapna, povsem arbitrarna odskočna deska, nanj je še najbolj privezana vseprisotnost publike na odru okrog postelje. Bolj gre za vse tisto zadaj. Katarina zdaj uprizarja sebe, v naslednjem hipu se znajde v liku, v doživeti interpretaciji, v vertikali in pod žarkom upanja, skratka pod abstraktnimi in duhovito nemogočimi napotki režiserja Novaka. Iz sproščenega vzdušja, ki nenadoma pred gledalcem postavi fiktivni zid, vzpostavi kot smiselne vse avtorefleksivne Katarinine pomisleke, njena opozicija režiserju znotraj predstave v predstavi. Konstanten boj med nepredvidljivo spontanostjo in vnaprej pripravljeno gledališko situacijo ni najbolje zaobsežen. Enkratni režiserjev klic po »vérité!« tega ne reši.
Stvar je v tem, da predstava, ki posredno diagnosticira travmatično točko trenutnega stanja v gledališču, vso njegovo patologijo, vendarle sama pristaja na enake pogoje in pade pod enakim imperativom. V drzni in nepopustljivi borbi med performerjema, kjer se zdita oba neprekosljiva, ostaja najbolj zadaj prav predstava. A navsezadnje je to drzen, kar najbolj neposreden prikaz prisotnosti vedno bolj cenenih pornografskih elementov v družbi in gledališču ter nujna refleksija problema vedno večjega prostituiranja prekarcev zunaj inštitucij, v gledališču oziroma v vseh družbenih igrah gospodarja in hlapca.
