Kaj je namreč sledilo wannseejski konferenci? Pravni izvedenci so sestavili posebno zakonodajo, da so Judje ostali brez državljanstva; ministrstvo za finance in Reichsbank sta uredila, da so ogromno naropanega judovskega premoženja iz vse Evrope poslali v nemško državno zakladnico; ministrstvo za promet je priskrbelo potrebne železniške vagone za prevoze Judov v koncentracijska taborišča; Eichmann pa je judovske svete starešin obvestil, koliko Judov potrebujejo, da napolnijo vlak.
»Če je zločin proti človeštvu,« pravi Judith Butler, »v določnem smislu postal 'banalen', tedaj prav zaradi te birokratske sistematičnosti, kot tudi zato, ker se je skrival pod imenom 'dokončne' rešitve in ker mu nihče ni nasprotoval.« Pojem banalnosti zla, do katerega je prišla Hannah Arendt, se je nanašal prav na to, kako je zločin za zločince postal sprejemljiv, kako so ga lahko rutinsko izvajali brez moralnega odpora in političnega upora.
Izraelsko sojenje Eichmannu je potem spodbudilo nekaj sodnih procesov proti izvajalcem »dokončne rešitve« tudi v Nemčiji, novinar Spiegla Klaus Wiegrafe pa je v prispevku »Sramota po Auschwitzu« prišel do podatka, da »so zločinci praviloma dobili deset minut zapora za vsakega ubitega Juda«. Od 6500 pripadnikov SS, ki so služili v Auschwitzu, so jih v Nemčiji obsodili le 29. In če je kdo izmed njih nastopil v kakšnem dokumentarnem filmu, je lahko mirno povedal, da ni ubil nobenega Juda, saj so za ves »postopek« uplinjanja Judov in sežiganja njihovih trupel v krematoriju imeli Sonderkommandos, posebne enote, sestavljene iz judovskih taboriščnikov.
Takšen odgovor smo lahko slišali tudi v dokumentarcu Šoa (1985) Clauda Lanzmanna, enem najpomembnejših in tudi najdaljših filmov (dolg je osem ur) o holokavstu. Uvodni prizor spremlja preživelega iz taborišča Helmno na Poljskem, ki se nekje ustavi in reče: »Das ist der Platz.« Toda na tem kraju ni nič – samo trava in prazno polje. Šoa namreč govori o odsotnosti, odsotnosti kot predmetu, ki so ga izdelovali v tovarni smrti, v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Te tovarne s tekočim trakom smrti so namreč proizvajale še nekaj drugega kot trupla: pozabo trupel. Vse je moralo izginiti, kot da se ni nič zgodilo; izginiti so morale tudi same sledi izginotja. V krematoriju niso zgorela samo trupla, ampak tudi spomin nanje. »Če boste kateri izmed vas preživeli,« so govorili esesovci, »in o tem pripovedovali, vam ljudje ne bodo verjeli.« Zločin brez spomina je zločin, ki je nepojmljiv in nepomnljiv. Ko se v Šoa neki preživeli taboriščnik, ki je strigel ženske, preden so šele v plinsko celico, zlomi in ne more več govoriti, mu Lanzmann vztrajno prigovarja: »Moramo govoriti.« Spomin je dolžnost, ker je pozaba sokrivda.
Holokavst ni bil prepuščen molku in pozabi, čeprav so ga nekateri zgodovinarji poskušali tudi zanikati. Obstaja pa genocid (verjetno niti ne edini), o katerem se res ni govorilo, vse dokler o njem nista bila posneta dva filma. V Indoneziji so leta 1965, ko je general Suharto z vojaškim pučem vrgel Sukarnovo vlado, pobili skoraj dva milijona komunistov oziroma tistih, ki so jih tako imenovali, to pa so bili zlasti sindikalisti, delavci in kmetje. O tem se ni govorilo tako zato, ker so storilci množičnih pobojev (pripadniki paravojaških enot, rekrutiranih iz kriminalcev) ostali nekaznovani, kot zato, ker so tudi njihovi politični in vojaški naročniki še vedno na oblasti. Ameriški režiser Joshua Oppenheimer je o tem genocidu posnel dva dokumentarna filma, Teater ubijanja (Act of Killing, 2012) in Pogled tišine (The Look of Silence, 2014). Posebnost, če ne bolj prav osupljiva lastnost prvega filma je, da v njem govorijo morilci sami. In ne le, da govorijo, marveč se s svojimi dejanji celo bahajo: Anwar Congo, glavni pripovedovalec, se pohvali, da je lastnoročno pobil najmanj tisoč »komunistov«. Če je tudi to kakšna »banalnost zla«, je ta povsem drugačne vrste od tiste, ki jo je Hannah Arendt odkrila pri nacistih. To zlo ni »banalno« zato, ker bi bilo utopljeno v birokratski organiziranosti in sistematičnosti zločina, marveč najprej zato, ker se je sklicevalo na filmsko izkušnjo: ti morilski pripadniki paravojaških enot so bili obsedeni z ameriškimi gangsterskimi filmi, zato so, kot pravijo, tudi brez težav pobijali »komuniste«, ker naj bi ti hoteli prepovedati ameriške filme. In prav zaradi svoje »cinefilske izkušnje« so tudi brž pripravljeni »rekonstruirati« oziroma inscenirati svoja zločinska dejanja, pri čemer ne skrivajo, da izživljajo svoje identifikacijske fantazije, v katerih se imajo za filmske junake. A vseeno ni mogoče reči, da so čisti psihopati, ker se imajo tudi za »free men«, toda ne toliko v pomenu svobodnih ljudi kot svobodnih podjetnikov, v poslu pa ni mogoče biti uspešen brez zastraševanja in izsiljevanja. Nova verzija »banalnosti zla« bi bila enačba med politiko, poslom in zločinom.