Socialna in politična angažiranost prvega zmagovalnega dela je pravzaprav rdeča nit pričujoče manifestacije, saj je velika večina nagrajenih avtorjev in del izkazovala konceptualno navezanost na kritično obravnavo stvarnosti tukaj in zdaj.
Osnovni namen nagrade, ki prinaša možnost šesttedenskega rezidenčnega bivanja v studiih ISCP v New Yorku, samostojno razstavo v Galeriji P74 in odkup zmagovalnega dela, je pomagati vzhajajočim umetnikom iz držav na periferiji umetnostnih centrov moči pri mednarodnem preboju. Natečaj pod različnimi imeni, ki se običajno navezujejo na pomembna imena iz novejše zgodovine umetnosti slehernega kulturnega prostora, poteka na območju nekaterih držav nekdanjega vzhodnega bloka in bivše Jugoslavije pod okriljem filantropskih organizacij iz New Yorka, Foundation for Civil Society in Trust for Mutual Understanding v sodelovanju z lokalnimi partnerji. V Sloveniji je to Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.
Natečaj poteka v dveh krogih. V prvem je komisija med prispelimi prijavami izbrala štiri finaliste, ki so morali v času slabih dveh mesecev ustvariti in predstaviti novo oziroma še ne prikazano delo.
Letošnja podelitev je bila kot običajno slovesna in napeta. Avtorji namreč dela postavijo na ogled neposredno pred odprtjem razstave, komisija pa si jih v nekaj urah pred podelitvijo ogleda in zaseda do končne odločitve. Za zmagovalca sta bila na koncu razglašena Lenka Đorojević & Matej Stupica za delo Monomat, prostorsko kinetično instalacijo v obliki zlovešče neukrotljivega in neuporabnega stroja, ki kontinuirano reproducira lastno gibanje. Objekt v zastekljeni vitrini je sestavljen iz v mavec odlitih vsakdanjih elementov, kot so računalniški monitor, tipkovnica in miška, na katere monotono udarjajo kovinski predmeti.
O sodobni zasičenosti
Lenka Đorojević in Matej Stupica nista ravno novinca na domači umetniški sceni, kjer v minulih nekaj letih delujeta tako v tandemu kot samostojno. Čez nekaj dni bosta s svojimi novimi deli predstavljena v sklopu letošnjega festivala Svetlobna gverila, začetki njunega aktivnega delovanja pa segajo nekaj let v preteklost. Lenka Đorojević je leta 2013 nase opozorila s prostorsko instalacijo Kocka No. 837456-9305.00, ki je združevala mnoštvo grafičnih podob v različnih tehnikah in zvok, da bi skozi ponavljanje in razgradnjo podob plastično prikazala fenomen originala in kopije ter izpostavila različne dejavnike, ki vplivajo na vizualno percepcijo človeka. Matej Stupica je leta 2011 skupaj z ekipo sodelavcev ustvaril zvočno in prostorsko delo Organ 2011. V improvizirano sestavljen klavir sta vključila vsakdanje in zavržene predmete in s tem izpostavila sodobno zasičenost in zasvojenost z vedno novo tehnologijo.
Zmagovalno delo Monomat je logično nadaljevanje dosedanje prakse tandema, saj metaforično ilustrira produkcijske odnose v družbi in izhaja iz opazovanja delovnih procesov tako imenovanega kognitivnega prekariata, novega razreda brezpravnih intelektualcev. Avtorja pojasnita, da je ropotajoči in gibajoči se objekt v veliki stekleni vitrini »podvržen zelo otipljivi (samo)destrukciji, saj predstavlja človekove intimne predmete, ki so izolirani od okolice in tako popolnoma razosebljeni«. Pričujoče delo se neposredno navezuje na obsežnejši projekt Nevromat (2014), ki je povezal dvanajst sinhrono delujočih delovnih enot oziroma iz mavca odlitih računalniških komponent. »Nevromat je imel nadzorni center, skozi katerega so ga lahko obiskovalci posredno upravljali,« pojasnjujeta umetnika, »pri obeh delih pa se izpostavlja vprašanje razmerja med strojem in človeškim telesom, med stvarnostjo in virtualnostjo, hkrati pa pričata o prekomerni produkciji dobrin in vsebin, kar je eden poglavitnih znanilcev današnjega časa.« Avtorja nista slepo fascinirana nad možnostmi sodobne tehnologije, saj pod vprašaj postavljata tiste manj spodbudne vidike prevlade tehnologije. »Zanima naju, kakšna bo prihodnost, kakšno bo človeško telo v odnosu do tehnologije in lastne stvarnosti. Danes smo namreč v prehodnem obdobju, ko se tudi stroji, ki bolj kot občemu napredku služijo kapitalu in profitu, radikalno spreminjajo.«
Delo Monomat se tako nanaša na racionalistične ideje o organizaciji dela skozi 20. stoletje, od teoretika Franka Bunkerja Gilbretha do tovarnarja Henryja Forda, ki sta delavca obravnavala kot golo sredstvo industrijske produkcije. S privzemanjem teh lastnosti in njihovim prenosom na stroj se Đorojevićeva in Stupica družbeno angažirano dotikata delovanja sistema, tudi umetnostnega, in njegovih (večnih) anomalij. Avtorja, ki se zavedata lastne neizbežne vpetosti v ta isti sistem, se nagrade seveda veselita in jo želita dobro unovčiti, čeprav ne gojita nestvarnih pričakovanj do odhoda v New York, srčiko umetnostnega ustroja, ki ga bosta lahko tako predvsem boljše in pobliže spoznala.