»Pravite, da sem patron Gira? Ne vem. Sam sem se osredotočil nase in poskušal narediti najbolje,« se je španski kolesar Alberto Contador v Madonni di Campiglio pred novinarji izogibal pokroviteljski vlogi na 98. izvedbi italijanskega kroga, čeprav je po petnajstih dneh trdno v rožnati majici. Dovolj sta bili dve selektivni etapi (dvakrat tretje mesto) in stvari je postavil na pravo mesto. Po dveh tednih presenečenj je razplet pred zadnjim tednom na točki, ko bi potrebovali novo presenečenje, da bi ogrozili Contadorjevo zmagoslavje. Fabio Aru, ki se je v rožnati kazal le v soboto, pred zahtevnim tednom zaostaja 2:35 minute.
V soboto je v maratonski uri resnice med Trevisom in Valdobbiadenom (59 kilometrov) tudi na njegovo veliko presenečenje za debele minute premagal vse neposredne tekmece. Ekipe Contadorjevih največjih tekmecev se lahko tolažijo le z etapnimi zmagami. Tako je v soboto dovoljenje za vožnjo na polno dobil Skyjev vodonosec, Belorus Vasilij Kirijenka. V nedeljo je Contador sam obdaroval rojaka Mikela Lando (Astana). Glede na način vožnje v včerajšnji gorski etapi se ni bilo mogoče znebiti občutka, da bi Contador z zmago v rožnati majici zlahka dodal še en dodaten pečat. Po poskočnosti v zadnjih kilometrih se je iz prijaznosti do rojaka odpovedal zadnjemu napadu in s tem v konkurenčni ekipi na svojo stran pridobil 25-letnega rojaka. Hkrati je mlademu Aruju dal vedeti, da je lahko zadovoljen, da mirno in častno ohranja drugo mesto v skupnem seštevku. »Astana ima zelo močno ekipo. V njihovem zavetrju sem se počutil kot v ekipni vožnji na čas,« je Revolveraš diplomatsko laskal Astani. Besede je obrnil še v eno smer. »Želel sem zmagati etapo v spomin na Marca Pantanija, ki mi je v mladih letih pomenil velik navdih,« je pozornost preusmeril proti 16. obletnici zadnjega zaključka etape Gira v tem gorskem središču, ki pa se ga italijanski organizatorji ne spominjajo radi, saj simbolizira padec nesmrtne legende. Pantanija so leta 1999 po prepričljivem vodstvu prav v tem kraju z Gira izključili zaradi previsoke koncentracije hematokrita, s katerim so po starih pravilih dokazovali doping.
Običajno velja, da glavni pomočniki kapetanov, ki se potegujejo za skupno zmago, vožnje na čas ne odpeljejo na polno. Po sobotni zmagi Vasila Kirijenke so to hitro povezali z odločitvijo ekipe Sky, da je Richie Porte že pred etapo opustil upanje. Kirijenka je to priznal med vrsticami. »Šef Brailsford je že pred časom dejal, da bomo šli danes na etapno zmago. Dobil sem zeleno luč. Tako sem le opravil svoje delo, sam sem zadovoljen in verjamem, da tudi ekipa,« je brez evforije razlagal Vasil Kirijenka, ki v karavani velja za neuničljivega. Ekipa Sky bo sedaj stavila na Čeha Königa (šesti skupno). Za Porteja (35 minut zaostanka) pa je le vprašanje časa, kdaj bo zapustil prestižni avtodom, v katerem je spal, da bi imel prednost pred tekmeci.
Tretji od patronov, ki so Giro začeli kot glavni favoriti, je Kolumbijec Rigoberto Uran. Sanje je pokopal v včerajšnji etapi, ko je z osemminutnim zaostankom zdrsnil s četrtega na 15. mesto. Črn dan je s strani opazoval Grega Bole, ki je s 35. mestom znova dokazal, da mu gre plezanje glede na njegove karakteristike odlično od nog. »Je kar uspeh, da držim ritem Urana. Sam nimam težav v klanec, ritem njegove skupine pa je bil kot nalašč. Če bi se naprezal, bi odnehal. Sem pa opazil kar nekaj čudnih pogledov s strani, ker jim sledim,« je Grega Bole opazil v ugledni druščini z Uranom, Cunegom, Forlolom in Pirazzijem, čeprav je med etapo zaradi bolečin v želodcu pil le vodo, v skupnem seštevku (43.) pa prehitel tudi Jana Polanca.
Vožnja na čas in zahtevna gorska etapa je za del karavane le boj za preživetje. Čim bolj ekonomično poskušajo razporediti moči, da jim ostane še kaj za posamične akcije za njim na kožo pisane dni. Luka Mezgec je v tem pogledu sobotno samostojno vožnjo odpeljal z odliko. Z 14:29 minute zaostanka za Kirijenko je dosegel 179. čas dneva, kar se je izkazalo za najbolj racionalno vožnjo med vsemi. »Nisem se bal časovne rampe. Izračunal sem, da moram traso prevoziti v uri in 35 minutah, odpeljal pa sem tri minute hitreje. To je bilo zares brez naprezanja. Povprečni utrip v tem času sem imel 130 udarcev na minuto, obračal sem 310 vatov. Na koncu je bil dovoljen časovni zaostanek celo uro in 41 minut. Tudi do Madonne di Campiglio se nisem bal, čeprav sem se počutil najslabše v dveh tednih. Kot kaže, sem izgubil ves mišični tonus, ker se na kronometru nisem naprezal,« je v smehu opisal Luka Mezgec, ki je do poznanega smučarskega središča za Lando skupaj z veliko skupino s Polancem zaostal 31 minut. »V torek bo še mnogo težja etapa in bo treba imeti zelo močne noge, da bomo ušli časovni zapori,« o jutrišnjem nadaljevanju čez prelaze Tonale in Mortirolo po dnevu počitka razmišlja Mezgec.