Tako zastavljene prireditve ne more zmotiti niti deževno vreme. Izvedena glasba na programu je potrdila širok zamah, skladateljsko in improvizacijsko hotenje in vedoželjnost glasbenikov, ki ne presahne in jo je svetovni glasbi v prejšnjem stoletju podaril predvsem jazz, v osnovi glasba glasbenikov. Njegovi današnji poganjki ostajajo zavezani isti maksimi, kar publika, ki pride v Cerkno, zna ceniti.
In vendarle je treba tokratno izdajo Jazza Cerkno začeti pri krasno iskreni in skrbno domišljeni dokumentarni razstavi, posvečeni jubileju in hkrati tudi spominu na Boštjana Cveka, ki je letos pozimi odšel s tega sveta. Starim in novim prizadevnim sodelavcem je zapustil ravno to čudaško cerkljansko posebnost – Jazz Cerkno. Razstava v Cerkljanskem muzeju (odprta je do 15. julija) njenega obiskovalca popelje skozi dvajset let zgodbe o »lokalnem čudaštvu«, ki je lokalnost preraslo, a ostaja z odprto »jazzovsko mentaliteto« privezano nanjo – z obširnim fotografskim gradivom, avdio in video posnetki koncertov, plakati, kakšnim pikantnim dokumentom, zapisom, ki priča, kako se dela festival, vključno s kakšno prijavo policije zaradi kaljenja nočnega miru. Razstava je zgled tega, kako iznajdljivo, z občutkom za godbe iz obilja arhivskega gradiva predstaviti glasbo, festivalsko socialo, drobne trenutke, trhla razmerja na posameznih koncertih, med festivalom in pripravami nanj. Eno izmed njenih odkritij je, da je Jazz Cerkno zmerom občutljivo, včasih tudi neizbežno konfliktno, v svoj program vključeval domače glasbenike, jih postavljal ob bok mednarodno uveljavljenim imenom, da je skrbel za ravnovesje pri predstavljanju glasb. Podobno je bilo tudi z letošnjim programom, ki je – standardno utečeno – potekal tri dni s tremi nastopi na glavnem odru na večer, ob vseh dodatnih spremljevalnih dogodkih, zaradi katerih je ta festival poln življenja.
Zlatko Kaučič je za to priložnost pripravil in spet povezal domače in italijanske glasbene improvizatorje, zbrane v Cerkno Jubileum Orchestra. Moment, ko je iz zavzeto dirigirane kolektivne improvizacije vstala Kozinova filmska tema iz filma Na svoji zemlji, zatem pa po glasbenih grapah povijugala Kekčeva tema, je bil eden najbolj srčnih trenutkov festivala. Med nastopajočimi si posebno omembo zasluži četrtkov duet dveh pianistov, veterana evropskega svobodnega klavirja Alexandra von Schlippenbacha in japonske glasbenice Aki Takase. Uprizorila sta pravi sprehod skozi zgodovino modernega klavirja v 20. stoletju, kjer so ob njunem avtorskem deležu in stičišč v slogovnih razlikah mesto dobili Ellington, Monk, celo Zappa, in za vrh, izjemno prebrana in podana godba »thirdstreamovca« Lennieja Tristana.
Trio Ceramic Dog kitarista Marca Ribota in z njim impulzivnega bobnarja Chesa Smitha ter basista in elektrofonika Shahzada Ismailyja je predstavil močan eksperimentalni alter rock, ki se sestavlja, gradi na znanih komadih, jih razstavlja, včasih v dinamiki zastane, a se na koncu najde v ognjevitem špilu, ki razdraži občinstvo. Anarhopunkerji The Ex z gostoma, pihalcem Kenom Vandermarkom in trobentačem Nateom Woolyjem, so v sklepnem sobotnem dejanju naredili podobno. Dopolnjeni s fluidnostjo in tehtno zadirčnostjo pihalne sekcije so delovali kot bend starih-novih potez, hkrati okorno direktnih in zvočno bogatih, presenetljivih po toliko letih skupnega igranja. Trio francoske pianistke Sophie Agnel, britanskega basista Johna Edwardsa in bobnarja Stevea Nobla je predstavil vidike dinamičnega iskanja intereferenc zvoka v eliptični skupinski igri, trio japonskega saksofonista Akira Sakata, norveškega bobnarja in švedskega basista Johana Berthlinga pa je podal intenzivno stopnjevano freejazzovsko igro. Festival naslednje leto bo, napovedujejo organizatorji.