Nam je spet uspelo. A je to kakšen uspeh? Da med res groznimi skladbami izstopaš in se prebiješ v finale. Malo skopiraš glas pokojne ameriške pevke in si na glavo povezneš slušalke. Da ne bo pomote. Slovenija je ujela duha časa. Ipsilon in hipster generacije. Problem je isti, kot v zadnjih desetih letih s Slovenijo. Prišli smo v Evropo, potem pa nismo vedeli, kaj tam počnemo. Kje je naše mesto. Tudi Raay in Marjetka sta se ujela v to zanko. Prišla sta na Eurosong, potem pa praznina. Praznina nastopa, ki je v četrtek zvečer bolela.
Lahko nam Raay razlaga, kako je to koncept. Nič efektov. Nič za oči. Samo muzika. Malo morgen, mladi genij. Eurosong se gleda. In če vidiš eno popolnoma brezidejno in revno sceno, begajoče kamere, ki nimajo kaj ujeti, češke luči in še bolj brezstilsko kvačkasto belo obleko naše predstavnice, popolnoma bizarno plesalko z nevidno violino in prestrašeno pevko, ki ne more preglasiti plejbeka, potem ti edino preostane, da daš nekaj pik iz usmiljenja. Da te spet nekdo potreplja po rami v stilu: saj ste čisto kul, majhni in imate dobro skladbo, ampak vse drugo pa ne štima.
Kot je to simpatično naredil tudi Bill Murray v poslovilni oddaji legendarnega Davida Lettermana. Izpod pulta je vzel vodko Slovenia in nam delal reklamo. Vmes povedal, da smo bili simpatični poraženci v hokeju in da je ta vodka nekaj takega, kot bi pil mleko slovenske matere. Nekaj med cinizmom in usmiljenjem.
V stilu prve izjave Marjetke po polfinalnem nastopu: niso pomembne točke in uvrstitev, pomembna je moja osebna zmaga. To preveč spominja na naše športnike. Ni važna uvrstitev, šteje le to, da bomo dali vse od sebe. Srce pustili na terenu. Skratka, danes zvečer lahko srce prepustite pijači. Slovenski vodki na primer. Bo vsaj razočaranje manjše, vi pa boste imeli občutek, da ste dosegli osebno zmago. Pili mleko slovenske matere. Zagotovo se bo naslednji teden iz tega delal norca Jure Godler, ki nas je spomnil, da smo na Eurosongu že dvakrat zmagali. Leta 1994 in leta 2000. Takrat se tega cirkusa nismo udeležili…