Razmere na Češkem in v Sloveniji so politično in ekonomsko podobne, zato je stanje v kulturi in opernih gledališčih podobno. Vidim pa tri ključne razlike. Češka je v kulturni politiki že poskrbela za nekatere pozitivne reforme, tudi pri zaposlovanju; umetniki lahko po treh pogodbenih zaposlitvah dobijo pogodbo za nedoločen čas. Pri nas pa me skrbi, kako bomo številnim mladim talentiranim opernim umetnikom, za katere se tudi počutim odgovornega, dali resno priložnost. Češka ima dve umetniški akademiji, deset opernih hiš, številne festivale in drugo glasbeno-gledališko produkcijo. Pri nas se zgodba z obema opernima hišama in komornim gledališčem SKGG že konča. Pogrešam menedžerje, ki bi znali ta naš pevski potencial prodati v tujini, Čehi se recimo povezujejo s številnimi evropskimi agencijami. Na naše premiere vabim tuje agente, vendar je bilo konkretnih dogovorov doslej bolj malo. To je seveda tek na dolgi rok. Tretja stvar, ki bi jo rad izpostavil, pa je bistvena – tu sem doma.
Ampak malce češkega naglasa ste ohranili.(smeh) Češka mi je še vedno zelo blizu, tam sem živel med 18. in 33. letom, do predlani, Ljubljana pa je le moje rojstno mesto.
Ste najmlajši umetniški vodja v nacionalnem teatru v Sloveniji. Mladi ste bolj fleksibilni, pa verjetno tudi z nekaj manj izkušnjami.S 35 leti le nisem več tako mlad, vsekakor pa se ne počutim premladega za to, kar počnem. Ko sem pri 29 letih prvič postal umetniški vodja v Brnu, sem dejansko imel veliko pomislekov, vendar se takšnih ponudb ne zavrača. V vsakem življenjskem obdobju se lahko trudiš delati po svojih najboljših močeh. Izkušnje so dragocene in vsak jih mora nekoč pridobiti.
V kolikšni meri lahko uresničite svoje vizije?Stvari gredo kanček počasneje, kot sem si predstavljal. Tega ne skušam razumeti kot osebni neuspeh, temveč kot neko pot, časovni načrt, ki ga tak zavod potrebuje. Svoje vloge ne razumem kot vlogo šefa, bolj kot kuratorja, ki je odgovoren za vodenje – in tudi za združevanje. Na prvem mestu je umetniški korpus, pomembni sta tudi ravnateljeva podpora in podpora ožjega vodstva vključno z umetniško vodjo baleta. Trudim se omejevati svoj ego. Nekaj so moje ambicije, želje, vizije, drugo je vprašanje, s katerim se srečujem vsak dan, namreč ali je to dobro za vso hišo. Timsko delo je dejansko edina pot.
Kot režiser radi postavljate sodobna dela, a Deseta hči predvsem po glasbeni plati kritikom ni segla v srce.Pomembna sta strokovna kritika in odziv občinstva, in slednje pravi, da smo na pravi poti. Strokovna javnost bi si morda želela bolj eksperimentalno, intelektualistično, zahtevno delo, vprašanje pa je, koliko bi bilo ta trenutek sposobno nagovoriti naše obiskovalce. Za takšne premike je potreben čas.
O projektu Deseta hči nisem dvomil niti sekundo, ne kot umetniški vodja ne kot inscenator. Milko Lazar je ta hip eden najbolj navzočih slovenskih skladateljev, njegovo ponudbo smo spremenili v naročilo. Delal sem že bolj eksperimentalne operne projekte in seveda lahko dvomiš o sebi in svoji presoji. Ampak vedno ko smo zastartali ladjo, sem zaupal sodelavcem, ki sem si jih izbral oziroma so oni izbrali mene.
Kako boste še spodbujali slovensko ustvarjalnost?Naročanje novega dela pomeni tudi finančni zalogaj za hišo, vseeno pa bi rad videl vsako sezono vsaj eno sodobno glasbeno-gledališko delo na repertoarju. Začeli smo z Deseto hčerjo, v prihajajoči sezoni bo to Dnevnik Ane Frank Grigorija Frida, najbolj igrana monoopera v mednarodnem prostoru. Januarja 2016, ko bomo gostovali v Cankarjevem domu z Verdijevim Otellom, bomo oder odstopili produkciji SKGG – Junaku našega časa Tomaža Sveteta. Naše prostore bodo dobili tudi študenti kompozicije z ljubljanske akademije za glasbo, ki pripravljajo večer mini oper.
Letošnja Straussova Saloma je prinesla repertoarno osvežitev. Zakaj je ne bomo več videli med ponovitvami?Saloma je povsem izpolnila pričakovanja, je pa finančno izredno zahteven projekt – gostujoči pevci, ogromno substitutov v orkestru, ogromno dela in priprav. Obnovitev te predstave pomeni, da bo bistveno manj časa za drug repertoar, a to ne pomeni, da je ne bomo nikoli več izvedli.
Tudi za Gluckovim Orfejem in Evridiko iz iztekajoče se sezone zelo stojim. Konceptualno linijo, ki smo jo našli v zgodbi o Orfeju in argonavtih, v naslednji sezoni nadaljujemo z Offenbachovim Orfejem v peklu, leta 2017 bo sledil glasbeno-gledališki projekt Karmine Šilec in njenega zbora, ki ju bo ravno tako navdihoval Orfej.
Je bila odločitev za ponovno postavitev Bizetove Carmen v iztekajoči se sezoni zgolj marketinška?Opera Carmen mi je osebno zelo pri srcu in lani smo ob Gluckovem Orfeju in Evridiki ter Straussovi Salomi nujno potrebovali nekakšno zagotovilo. Hkrati ljubljanska hiša do premiere Carmen v svoji aktualni ponudbi ni imela nobene francoske opere, kar ni bilo prav. Opera Carmen in balet Labodje jezero sta v tej sezoni dejansko marketinški uspešnici naše hiše, na podoben uspeh v prihodnji sezoni računam z že omenjeno opereto Orfej v peklu. Manjka nam tudi več Puccinijevih oper, zato razmišljamo v sezoni 2016/2017 o Madame Butterfly ali Tosci.
Tudi Verdi je v tem prostoru ves čas prisoten. Kljub temu ste se v koprodukciji s CD odločili za Otella.Rigoletto, Traviata in Nabucco so stalnice mnogih repertoarjev, so pa vredne postavitve tudi druge, v tem prostoru manj poznane Verdijeve mojstrovine, med njimi je prav Otello. Prihodnje leto praznujemo Shakespearovo leto, lep lok pa se pne tudi od Wagnerjeve prve glasbene drame Leteči Holandec, ki smo jo videli na istem odru pred dvema letoma, do Verdijeve praktično prve glasbene drame Otello, ki je nastala v njegovem poznejšem obdobju. Prvi je definiral glasbeno dramo, drugi jo je izmojstril na svoj način, obe operi pa govorita o morju, prekletstvu, usodi ter o neverjetni in nevarni moči ljubezni.