Deseti december je aranžma desetih pripovedi, ki lezejo v podkožje sodobne zahodne družbe in na plano cukajo njene tegobe, za katere pa s pomočjo cinizma in ironije avtor nakaže, da so pogosto precej banalne, vendar se tega le redkokdaj zavedamo. Junaki si, tako kot marsikateri dejanski lik, namreč belijo glavo z vprašanji tipa: »Ali ima sosed lepše zavese?«, »Ali sodelavec za isto plačo potoči manj potnih srag?« in »Ali je prijateljeva koža manj nagubana?«. Tako večina zgodb iz zbirke svoj meh razteguje med uspehi in neuspehi ter bogastvom in revščino, ki pa se pokažejo za močno relativne kategorije, odvisne pač od subjektovega pogleda. Delo v satirični maniri sugerira, da v modernem svetu, katerega osrednji tabernakelj je kapitalizem, pravzaprav nihče več ni zadovoljen s seboj in tem, kar ima, kajti četudi nekdo vozi mercedes, hlepi po ferrariju. Prav zato pisec kolerične figure nenehno prestavlja v fantastično dimenzijo, kjer se distancirajo od zanje neprijetne stvarnosti ter se tako počutijo manjše zgube in poraženci, a niso nujno tudi srečnejši.
Ob obračanju realnosti na bok se nemalokrat zdi, da je piščeva domišljija nekontrolirano zbezljala, saj niza bizarne prizore, kot so v belo oblečene priseljenke, ki namesto rož krasijo vrtove, ali oris nepopisne ljubezni in seksualne privlačnosti, ki pa ju med posamezniki lahko vzpodbudijo le kemične snovi. Toda po drugi strani bralca preveva občutek, da bi ti futuristično prežeti absurdni momenti, ki nekoliko spominjajo na kadre iz risane serije Simpsonovi, lahko kaj kmalu postali naš vsakdan. Opominjajo nas namreč, kako plehka, brezbrižna in nečloveška utegne biti človeška vrsta. Mešanica surove in prefinjene satire pa ne le kara, niti zgolj zasmehuje, temveč, čeprav se bo najbrž slišalo oguljeno, nastavlja ogledalo. Poleg tega Saunders mojstrstvo psihološkega manevriranja izkazuje z izjemnim občutkom za izražanje notranjega monologa povprečnega človeka.
Knjiga, ki ne dovoljuje miselne nepozornosti, zarisuje fresko temačnega nadrealizma. V literarno prešo namreč postavlja od ugrabitve, posilstva pa do samomora in mučenja otrok, a nikdar ne zapade v letargično stanje, ker jo stran od njega vlečeta samosvoj humor in sproščen slog, ki pogosto zadeva ob evfemističen žargon. Čeprav v vsaki zgodbi naletimo na kakšnega grabežljivca, zavistneža, škodoželjneža ali celo zločinca, bralci protagonistom težko zamerimo in jih obsojamo, kajti besedni žongler nevsiljivo podčrta idejo, da je v vsakem izmed nas nekaj tovrstnih impulzov, ki jih sproža sodobni način življenja. Desetdelni pripovedni komplet tako ne prebija povprečja s svojimi nauki, saj ne prinaša posebnih moralnih inovacij, marveč pritegne z nepričakovanimi fabulativnimi okviri, jezikovnim kaskaderstvom in razgibano slogovno platjo, predvsem pa navdušuje Saundersova hudomušna žlehtnoba, ki kljubuje zahodnjaškemu konformizmu.