»Tu sem dobil novo življenje,« preseneti težak stavek v preprosti angleščini. »Kar so naredili, je, kot da bi na novo zaživel,« se pogled razpotegne v širok nasmeh. Zgodba delavca migranta govori o delu po 16, 17 ur na dan, vsak dan. O nenehnem nadzoru in spanju v majhni sobi, ki je bila hkrati skladišče. »Leto in pol nisem imel prostega dneva. Tri leta nisem zbolel, ker sem moral delati tudi bolan. Ko se je sodelavec poškodoval, ni šef niti trznil. Zakaj?«
Po treh letih dela v suženjskih razmerah v središču prestolnice mlad fant ne skriva olajšanja in veselja, da ima sedaj na novem delovnem mestu zakonsko zagotovljene proste dni: »Ta pisarna, ljudje, ki tu delajo, so izredno pomembni. Posebej za nas delavce: nismo vedeli... sedaj vemo, kaj so naše pravice.«
Zraven tiho sedi Sonja Šarac in ureja dokumente, ki bodo potrebni za nadaljevanje postopkov. »Od samega začetka se spopadamo s problemi, za katere nam ljudje govorijo, da jih ni mogoče rešiti,« resno razloži. »Naš odgovor je, ni res. Zame ni stvari, ki je ne bi bilo mogoče rešiti. Dokler ne pridemo do rešitve in obstaja interes s strani delavca, ne dvignemo rok,« pripoveduje. »Delodajalci se dobro zavedajo situacije. Ti delavci so tisti, ki se bodo najtežje odločili za upor. A med temi, ki pridejo do nas, se toleranca do kršitev manjša. Zavedajo se, da imajo pravice in da bomo stvari rešili. Pridobijo moč, občutek, da lahko upravljajo s svojim življenjem, pogum vprašati in opozoriti, ko je nekaj narobe,« opisuje male spremembe na prostranstvu kršitev delavskih pravic, ki jih razkrivajo s svojim delom. Sonja Šarac zmaje z glavo: »Ko se je začelo, se ni nihče zavedal, na kakšne vse kršitve bomo naleteli, s čim se soočajo delavci. Niti Goran Lukić, ki je idejni snovalec tega projekta.«
Kriza in sesutje gradbeniške panoge sta v letih 2009 in 2010 do kosti razkrila bedo in kršitve delavskih pravic, ki so se nabirale leta. »S Slovensko filantropijo smo obiskovali samske domove in bili soočeni z zares grdimi situacijami, v katerih so se znašli delavci, večinoma migranti,« opisuje začetke pred dobrimi petimi leti Goran Lukić, samostojni svetovalec za politike zaposlovanja, spletno komuniciranje in notranje informiranje pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. Hitro mu je postalo jasno, da je problem večji od danih zmožnosti, potrebne rešitve pa sistemske. Skupaj s Slovensko filantropijo so se prijavili na razpis ministrstva za delo in konec leta 2010 začeli triletni projekt, znotraj katerega je nastala migrantska pisarna pri ZSSS. Od aprila lani je pisarna financirana kot del storitev Infotočke za tujce v okviru projekta zavoda za zaposlovanje. Goran Lukić opisuje razmerje sil: »Migrantska pisarna ima tri svetovalce in terenskega sodelavca, ki dela predvsem s šoferji. Nasproti pa je ogromen aparat delavskih izkoriščevalcev, s katerim se spopadamo.« To, da se nanje obrača vse več delavcev, ne le migrantov, ampak tudi Slovencev, dodaja grenak priokus zaskrbljenosti. Financiranje pisarne se konča z zadnjim dnem junija. »Prva prioriteta je mrežo svetovalnic, ki smo jo vzpostavili, ohraniti. Če bi ob vsem vloženem delu pustili, da propade, bi bil to kriminal,« opozarja sindikalist. »Nauk zadnjih petih let je, da brez terena ni sindikalnega dela. Iz pisarne lahko kričiš, kolikor hočeš, a vse, kar dobiš nazaj, je vljuden dopis, da se bodo potrudili iskati rešitev. Če poznaš zgodbe delavcev, konkretne kršitve in probleme, je situacija drugačna. Izkušnje nam jasno govorijo: če ne stojiš za delavcem, nisi sindikat.«
Družbena zavest 2014–2020
Nedaleč stran, čez glavno mestno vpadnico, mag. Robert Modrijan, vodja projekta Infotočka za tujce, opisuje dobro sodelovanje z migrantsko pisarno pri ZSSS, ki se je v zadnjem letu še okrepilo. A tudi njim se čas financiranja izteka, saj ima Infotočka za tujce obstoj zagotovljen le do konca septembra letos.
Slovenija naj bi po novi EU-shemi sprejela 209 migrantov. Omenja se možnost, da bomo namenili sredstva, da bo ladja Triglav pomagala pri reševanju migrantov na Sredozemlju tako, da bo potapljala čolne ob libijski obali, ki bi lahko migrante prepeljali na severne obale. Ob vsem tem nam na vprašanja o načrtih in zagotovitvi financiranja učinkovitih obstoječih programov za družbeno vključevanje in informiranje migrantov z ministrstva za notranje zadeve niso odgovorili. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravijo, da se zavedajo vloge in pozitivnih učinkov Infotočke za tujce – rešitve iščejo »v novi finančni perspektivi« za obdobje 2014–2020.
»Migrantska pisarna bistveno presega zastavljene cilje – v prvem letu so imeli preko 13.200 stikov z delavci. Ponujajo nadgradnjo našega projekta, izvedli pa so tudi izjemno kvalitetna izobraževanja, saj imajo dragocene, resnične izkušnje s terena. Edini so, ki opravljajo tako delo. Tudi če bi prišlo le do prekinitve tako našega kot njihovega dela, bi izgubili ogromno – v treh mesecih bi šlo po zlu delo in dobre prakse vsaj leta dni,« opozarja Robert Modrijan.
Tudi njegova sodelavka Nina Leban se boji razrasta brezpravnosti in še večjega izkoriščanja migrantov, če njihovo delo zastane. »V migrantski pisarni pri ZSSS gredo z delavci do konca, dokler ne pridejo do rešitve. So izjemno učinkoviti, a dela je tako za nas kot zanje ogromno in ne vidim, da bi ga kmalu zmanjkalo.«
Tudi na inšpektoratu za delo omenijo terensko delo migrantske pisarne, ki je tudi zanje dobrodošlo: »Nas in druge pristojne organe dodatno opozorijo na zaznane neustrezne prakse delodajalcev.« Na inšpektoratu poudarjajo celovitost pogleda, ki ga ponuja delo migrantske pisarne, pomoč delavcem pri učinkovitejšem uveljavljanju pravic, kot učinkovito pa ocenjujejo tudi medsebojno sodelovanje.
Dr. Aleš Bučar-Ručman, docent Fakultete za varnostne vede, avtor raziskav in knjig o sodobnem delavstvu in migrantih, opozarja, da so projekti, ki predstavljajo podporo eni najbolj ranljivih skupin delavcev, v slovenski družbi nujno potrebni. »Gre za zagotavljanje minimalnega standarda na trgu dela v Sloveniji, četudi je država že prepogostokrat pokazala, da ščiti predvsem kapital in ne delavca. Ukinjanje delovanja takih podpornih projektov je mogoče razumeti le kot zavestno dopuščanje razmer, v katerih so ljudje viktimizirani in se jim pri tem ne nudi pomoči. Še več. Gre za dopuščanje razmer, v katerih se bodo znižali pravice in standard vseh delavcev.« Zloraba socialnih stisk za izkoriščanje delavcev služi kot orožje proti dosežkom preteklega razrednega boja, je prepričan raziskovalec. »S tem se začne tekma proti dnu. Vanjo pa so, če ni nasprotovanja, prisiljeni vsi delavci. Kapital nima patriotske navezanosti, ampak ga zanima le dobiček. Prav zato mora debata o socialnih in delavskih pravicah vključevati vse delavce. Boj za pravice ene skupine je boj za vse, za ves delavski razred, kakorkoli že ga danes razumemo. Delavci migranti in najširši krog domačih delavcev imajo skupni interes, skupnega nasprotnika in delijo usodo veliko bolj, kot se tega zavedajo,« opozarja dr. Aleš Bučar-Ručan.
Rušenje zidov, podpiranje človeka
V pisarni s pogledom na glavno stavbo sodišča v Ljubljani Marko Tanasić, vodja migrantske pisarne, kliče delodajalce, ki ne plačajo dolgov do delavcev, kot je bilo dogovorjeno, sprejema delavce, ki so se vrnili iz Nemčije ter čakajo na poplačilo dolgovanih jim plač, ureja dokumente in z enim očesom vseskozi išče sistemske rešitve, ki bi lahko situacijo bolj celostno izboljšale. »Na Hrvaškem so nas ponovno prehiteli,« zmaje z glavo. »Svoji finančni upravi so dali pooblastilo, da lahko po uradni dolžnosti začne stečaj podjetij, ki imajo več kot 120 dni blokiran račun. To bi potrebovali tudi v Sloveniji. Drugo področje, ki je neurejeno in izjemno problematično, je ureditev evidenc delovnih ur. Rešitve so, a volje ni,« opisuje političnodružbeno okolje, v katerem delujejo. Razraščanje kršitev, na katere pristojni organi ne reagirajo, opisuje kot rakovo tvorbo, ki ogroža ves družbenogospodarski sistem. »Socialni dumping se nikoli ne konča. Razpadati začne vse in uniči se tudi zdrave dele gospodarstva.« Njihovo delo in svetovanje se z vsakim letom širi in kakovostno krepi. »A nedvomno je še ogromno prostora za bolj učinkovito delo in boljše sodelovanje tudi s pristojnimi organi pregona in drugimi organizacijami,« je prepričan Marko Tanasić. Opisuje sedanjo ureditev napotovanja delavcev, ki omogoča de facto prodajo in zagotavljanje ljudi iz Slovenije naročnikom v Nemčiji ali Avstriji. »Kršitve in primeri, s katerimi se srečujemo in jih rešujemo, niso obrobni problemi. Gre za hude kršitve delavskih pravic.«
Nedjat Betoski je po desetletju dela v Sloveniji oktobra 2011 delal na gradbišču v Kranju. Bilo je še zjutraj, ko se je oder zlomil, in padel je približno štiri metre globoko. Obležal je z polomljenimi rebri in hrbtom, oblit s krvjo. Delodajalec ni dovolil, da bi poklicali rešilca. Naložili so ga v kombi in odpeljali v stanovanje, kjer ga je delodajalec držal zaklenjenega ves dan. Bolečine so se stopnjevale in na koncu ga je delodajalec prisilil, da podpiše izjavo, da je padel po stopnicah. Pod večer, ko so prišli nazaj tudi drugi delavci, so ga vendarle odpeljali v bolnišnico. »Tam so me vprašali, če sem zavarovan. Rekel sem, da sem. Nisem vedel, da mi šef ni plačeval zavarovanja. Potem sem dobil račun... Nisem vedel, kaj in kako. Sodelavci so mi rekli, da bi mi na sindikatih lahko pomagali. In so. Če ne bi bilo njih, ne vem, kaj bi bilo,« pripoveduje delavec. Hodi le s pomočjo bergel, dolgotrajno sedenje mu povzroča bolečine, prav tako ne more stati dalj časa. Po nesreči je delodajalec zanikal, da bi sploh delal pri njem. A so na delovnem sodišču uspešno iztožili neizplačane plače, bolniško in prispevke. Kazenski postopek še teče.
Za Ano Jakopič je Nedjatova zgodba ena tistih, ki vlivajo pogum za naprej. Migrantski pisarni se je pridružila še kot prostovoljka in aktivistka na samem začetku, lani je vodila enoletni projekt, ki je okrepil tesno sodelovanje z nemškimi sindikati, zdaj pa je zaposlena na ZSSS v pravni pisarni. »Pridejo dnevi, ko si pesimističen, a so tudi dnevi lepih zmag, ko vidiš, da se stvari da spremeniti. Včasih se mi zdi, da premikamo zidove. Tolčeš, se zaletavaš ob zid in nič. A nato se enkrat zid podre.«
Njihovo delo je zgled na ravni EU, vzpostavljena transnacionalna sodelovanja so pionirska; lansko sodelovanje v okviru pilotnega projekta European Fair Mobility Network, ki je povezoval nemške, bolgarske, romunske in slovenske sindikate, je to le utrdilo. Vladimir Bogoeski je pravni svetovalec za delavce iz vzhodne Evrope pri projektu Fair Mobility nemške konfederacije sindikatov DGB ter koordinator evropske mreže Fair Mobility. Opisuje koristi in dragocenost tega, da so nemški sindikati lahko sodelovali in pridobivali informacije o delovanju sistema glede napotenih delavcev v Sloveniji. »Številne primere bi bilo nemogoče izpeljati do konca, če ne bi bilo sodelovanja s slovenskimi svetovalci,« je prepričan Vladimir Bogoeski.
Tudi nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic, ki občasno sodeluje z migrantsko pisarno z izmenjavo izkušenj in nasveti, prizna, da je o njihovem delu težko govoriti, saj bi bilo treba nizati same superlative. Spomni se primera, ko so ga vprašali za nasvet, saj je sam pred tem poskušal rešiti podoben primer. »Rekel sem jim, da se bojim, da ne bo šlo, saj sem sam že vsaj desetkrat neuspešno poskušal doseči, da bi se zakon logično uporabilo. A so mi rekli, nič ne de, bomo poskusili še enajstič. In da ne bo pomote – njim je uspelo!« se nasmeji izkušeni pravnik. »Energija, vztrajnost in odločnost, s katero se borijo za pravice delavcev, so neverjetne.«
»Idealnih zgodb ni, saj gre za res hude kršitve,« opozori na realnost Ana Jakopič. »A v danih sistemskih okvirih smo zagotovo dosegli tudi velike zmage. To da moč. Vsem. Ljudje pridejo k nam sesuti. Ko vidijo, da možnosti obstajajo, pa jim to povrne tudi pokončnost, voljo.« Opisuje sistem, ki se dobrika delodajalcem in olajšuje možnosti zlorab, ko pride do izkoriščanja delavcev prek veriženja podjetij ali do razraščanja primerov zaposlovanja za eno uro na dan, četudi delajo polnih osem ur in več. »Kršitve, s katerimi se srečujemo, so huda kazniva dejanja. Delavec ne dobi niti že tako mizerne plače, ki naj bi zagotovila le osnovno preživetje njemu in družini. Vzeti še to je eno najbolj podlih kaznivih dejanj. Če tako zelo ščitimo lastnino, zakaj pozabljamo, da je tudi plača lastnina, ki jo je delavec pridobil s trdim delom?«
Pogosta kršitev, s katero se srečujejo, je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu po nekaj dneh, ko se vrne z bolniške. Svet prostega trga in deregulacije, ki mu vlada na široko odpira vrata, tudi človeka zreducira na blago. Poškodovano blago pa je na trgu nezaželeno. Tako je bosanska delavka v nemškem podjetju v Sloveniji, kjer je skoraj štiri leta delala prek agencije za delo, izvedela, da je naročnik noče več. Agencija ji je naslednji dan dala odpoved, namesto da bi spoštovala zakonodajo in ji našla drugo primerno delovno mesto. »Po dveh letih, ko so mi mesečno podaljševali pogodbo o delu, so me zaposlili za nedoločen čas. A zdaj so me odpustili. Ne vem, kaj naj,« opisuje, kako se ji je porušil svet ob izgubi zaposlitve, četudi so bili pogoji dela težki in so bili s sodelavci nenehno v negotovosti in strahu. Mišice v roki je ne ubogajo več. »A človek potrebuje delo. Da lahko skrbi za svojo družino, da živi.« Da naj se obrne na migrantsko pisarno, ji je svetovala zdravnica. »Kar je delodajalec naredil, mi je rekla, ni prav.«
Tako kot drugi trije svetovalci migrantske pisarne tudi Goran Zrnić strokovno znanje prepleta z osebnimi izkušnjami in jasno delavsko zavestjo. »Tu v Sloveniji se proizvaja invalide,« opiše posledice resničnosti, s katero se srečuje vsak dan. »Ni nadzora, ni zagotovljene varnosti pri delu, ni poskrbljeno za zdravje delavcev, ogromno je izčrpavanja, ustrahovanja in negotovosti.« V pisarni delavcema razlaga, zakaj se je treba postaviti in vztrajati pri zahtevah po spoštovanju svojih pravic. »Zakone so ljudje pisali in ustvarjali generacije dolgo. Sedaj pa jih želijo neki gazde sami napisati na novo, kot se komu zdi. To ne gre.«
(Vzpo)redni svet
Na poti v Maribor in Mursko Soboto s sodelavcem Borisom Peršem opisujeta, kako ni ne logično, ne normalno, še manj pa prav, da pristojne institucije ne reagirajo in ne ukrepajo, kot bi lahko, glede kršitev, ki se dogajajo na sistemski ravni in na katere že leta opozarjajo. »Za delavce je situacija enaka, ne glede na to, ali so Slovenci ali migranti,« je prepričan Boris Perš, ko na postajališčih hodi med dolgimi tovornjaki. Voznike, ki po betonskih pistah prečkajo Evropo in Azijo, imenuje kovinski nomadi. Sprašuje jih, kako je na poti, in deli fotokopije informacij o pravicah voznikov in svetovanju migrantske pisarne. »Če delodajalec pretepe svojega delavca, se v Sloveniji ne zgodi nič. Delodajalec še naprej posluje in zaposluje nove delavce. Kje je tu zakon? Kje je država? Kje je logika? Ni je!«
V pisarni hrani v predalu pismo iz Danske. V njem so šoferji, ki so jim pomagali dobiti dolgovane jim plače, poslali pristopne izjave za včlanitev v sindikat. Na poti kliče še drugi delavec, ki bi prav tako rad postal član sindikata. »V tem divjem svetu delavci potrebujejo vsaj neko gotovost. Vidijo, kaj naredimo zanje. In zato se jih vse več odloča, da se včlanijo,« razlaga Boris Perš.
V Mariboru delavec, ki se je pred kratkim vrnil iz Nemčije, opisuje, kako mu je delodajalec še vedno dolžan zamujeno plačo in nekajmesečne prispevke. Delali so po 10, 11 ur na dan, šest dni na teden pod nenehnim pritiskom, brez regresa in dopusta, spali v stanovanjih, ki so vsakič manj vredna človeka. »Kapitalizem preprosto teži k vse večjemu in bolj krvoločnemu izkoriščanju. Na koncu ostane samo še instinkt za golo preživetje... Včasih imam tega dovolj. Plača v Nemčiji je boljša kot v Sloveniji, a za to, kar moraš dati skozi, je denar premalo.«
Vso sredo in nato v četrtek je Goran Zrnić poskušal reševati položaj, v katerem so se znašli slovenski in migrantski delavci na Dunaju, ki niso prejeli izplačila aprilskih plač. Klicati in opozarjati so začeli sindikat, vložili prve prijave na inšpektorat za delo. Njihov delodajalec Igor Špoljar, direktor podjetja AJK Instalacije, je v telefonskem pogovoru priznal, da so nastale težave in da denarja ni. Krivdo prelaga na delavce, ki so v začetku leta delali zanj na Dunaju. Obljublja, da naj bi bile plače delavcem, ki so sedaj na Dunaju, izplačane v začetku junija, ko bodo napake, ki so bile narejene na gradbišču v začetku leta, odpravljene.
A delovnopravna zakonodaja je jasna tudi glede izplačila plače delavcu – to je vsakomesečna dolžnost delodajalca. Prelaganje odgovornosti na delavca ni sprejemljivo. Zadnji dunajski primer, ponavljajoči se primeri kršitev pravic napotenih delavcev v Nemčiji in vse več klicev, ki jih prejemajo od delavcev iz Slovenije, med svetovalci migrantske pisarne pri ZSSS zbujajo nelagodje ter skrbi. Zagotovo vedo le, da bosta njihova brezplačna telefonska številka in svetovanje na voljo delavcem do konca junija. Kršitve delavskih pravic se tedaj ne bodo končale. Sistemski vzorci zlorab pa se širijo.
