Pravkar predlagana uvedba davčnih blagajn in drugih ukrepov za zmanjšanje sive ekonomije ter trenutni burni odzivi številnih deležnikov, ki takšnim ukrepom ostro nasprotujejo, so zato samo simptomatične posledice takšnega oportunističnega obnašanja. Po nekaterih ocenah, katerih metodologija je seveda predmet znanstvenih diskusij, je namreč obseg sive ekonomije v Sloveniji v letu 2013 recimo znašal kar 23 odstotkov BDP, kar nas uvršča ob bok Grčiji s 24 odstotki BDP in drugim državam z nadpovprečno visokim deležem ocenjene sive ekonomije v BDP. Takšne številke so seveda šokantne, zastrašujoče ter uničujoče za našo blaginjo. In kakšna je povezava med Martinom Krpanom in trenutnim perečim problemom sive ekonomije v Sloveniji? Martin Krpan je še danes, po tolikih letih prava zrcalna podoba tipičnega Slovenca, ki dojema, kako kratkovidno in oportunistično, svojo lastno državo kot nekaj povsem tujega (kakor da ne bi bili država prav mi vsi) in ki si na vse pretege prizadeva to državo izigrati, pretentati in se izogniti plačilu kakršnih koli davkov. Seveda bi morala ta ista država poskrbeti prav za vse stvari, vodila naj bi podjetja, gradila naj bi ceste in železnice, zagotavljala socialno in pravno varstvo, čistila reke, skrbela za delovna mesta, a za vse to ne bi želel nihče, kakor naš vrli Martin, plačati niti centa. V skladu z našim nacionalnim junakom je to izigravanje in utajevanje pravzaprav vrlina in vsa ta dejanja na splošno niso dojeta kot nekaj prav posebej slabega, ampak bolj kot nekakšni gentlemanski prekrški. Takšno obnašanje ima seveda racionalno razlago in je v skladu z našo zgodovinsko izkušnjo, ko so bile državne tvorbe od Avstrije do Kraljevine Jugoslavije, v katerih smo bivali, resnično tuje institucionalne tvorbe, katerih cilj je bila samo iztisnitev, izžemanje in ožemanje kar se da velikega bogastva in rent iz slovenskega življa. V takšnih pogojih je bila racionalna strategija preživetja ena samcata. Z vso prebrisanostjo, ki smo jo premogli, se je bilo tako treba izogniti, utajiti, se skriti pred takšnim izžemanjem, stiskanjem in visokimi obdavčitvami. Skozi stoletja smo takšen odnos do države in državnih institucij kolektivno ponotranjili, jih vgradili v naš kolektivni spomin, v naš programski jezik in si tudi izgradili primerne institucije, ki so nam takšen ekstremni oportunizem, zastonjkarstvo omogočale in dovoljevale.
Pravljice in zgodbice, tudi naša o Martinu Krpanu, pa so samo ene izmed teh prefinjenih in izjemno učinkovitih ekonomskih institucij, mehanizmov, ki služijo prenašanju informacij iz roda v rod o optimalnih načinih obnašanja in preživetja. Pionirji behavioristične ekonomije Kahneman, Tversky in Schiller tako recimo trdijo, da se naši možgani, zaradi sider in hevristik, najlažje učijo iz zgodbic in si jih tudi najbolj zapomnijo. Še posebej to velja za zgodnje otroštvo, ko naši možgani takšne vrste informacij željno srkajo in vpijajo, jih nezavedno ponotranjijo in se prej ali slej začno tudi vesti v skladu s temi informacijami. Ko tako svojim otrokom v njihovem ranem otroštvu prebiramo zgodbico o Martinu Krpanu, ki smo ga poleg vsega napravili še za nacionalnega heroja in ki je poleg tega tudi obvezno učno čtivo, jim zastonjkarstvo in oportunizem nezavedno zarišemo, vsadimo v njihov prihodnji način obnašanja. Zastrašujoči obseg sive ekonomije tako ni nič kaj presenetljiv, in ko boste naslednjič odprli Martina Krpana, raje krepko premislite. Je mogoče Pika Nogavička le boljša izbira?
