Prvič so se z angleščino spoprijeli Italijana Matteo Garrone (Zgodba zgodb) in Paolo Sorrentino (Mladost), Danec Joachim Trier (Glasneje od bomb) in Grk Yorgos Lanthimos (Jastog), deloma pa tudi še en Italijan Nanni Moretti ter Mehičan Michel Franco (Kronika) in Kitajec Jia Zhangke (Gore utegnejo potovati). To niso le angleško govoreči filmi, v njih tudi nastopajo mnoga hollywoodska in mednarodna igralska imena, nekatera bolj vroča (Jesse Eisenberg, Colin Farrell, Rachel Weisz), druga nekoliko pozabljena (Salma Hayek, Gabriel Byrne, Tim Roth, John Turturro, Michael Caine, Harvey Keitel).
Problematična ni angleščina sama po sebi, temveč njena uporaba v kulturnem in družbenem kontekstu. Trierjev film Glasneje ob bomb (Louder Than Bombs), kompleksna drama o družinski dinamiki, spominih in žalovanju, je kljub stoodstotni evropski produkciji postavljena v ZDA. Kar se zdi zaradi narave zapleta logična izbira.
Po drugi strani imamo naravnost abotno uporabo angleščine v zadnjem filmu Mattea Garroneja, še enega režiserja, čigar (pre)ambiciozni projekt sta pokopala visok proračun in gigantska mednarodna koprodukcija. Zgodba zgodb (Il racconto dei racconti) je adaptacija baročnih pripovedk Giambattiste Basileja, fragmentiran omnibus bizarno-fantastičnih prigod, ki so literaturi prinesle prve inkarnacije Trnuljčice, Pepelke in Motovilke. Basilejev svet, ki je kombiniral realno in fantazijsko, komično in tragično, sublimno in perverzno, je v Garronejevi ponesrečeni viziji, kjer si kljuko podajajo grbavci, device, dekadentna aristokracija, podvodne pošasti, glomazne bolhe in še kaj, predvsem duhomorna dvourna tlaka brez jasnega cilja.
Šeherezada v ekonomski krizi
Nekateri režiserji kljub prevladujočim trendom internacionalizacije ostajajo ponosno avtohtoni. V šokantni odsotnosti kakršne koli obravnave še vedno navzoče ekonomske krize je Miguel Gomes posnel svoj prispevek k stanju stvari na Portugalskem po agresiji trojke – na sebi lasten način, z duhovito, cinefilsko, živahno predelavo 1001 noči, arabskih pripovedi iz zlate islamske dobe. Gomesu se pozna, da je kariero začel kot filmski kritik; filmsko sintakso ima v krvi, vzpostaviti zna potrebno distanco, predvsem pa ne čuti strahu do klasičnega teksta. Vsi, ki so pričakovali produkcijsko razkošno in vizualno barvito reimaginacijo Šeherezade in drugih mitov, so se krepko ušteli. Gomes film odpre s podobami v krizi opustelega portugalskega pristanišča. Potem se pred kamero pojavi sam, izjavi, da je na svetu zato, da bi snemal filme in pripovedoval zgodbe... nato v paniki pred filmsko ekipo pobere šila in kopita! V vedno igrivem Gomesu se naseli strah, ne najde primerne zgodbe, zato zahtevno nalogo prepusti Šeherezadi, mojstrici pripovedovanja in cliffhangerjev, odprtih koncev, ki nam v treh dvournih filmih naniza serijo zgodb, ki ohlapno temeljijo na klasičnih tekstih, čeprav se dogajajo v sodobni Portugalski. Gomesova struktura ostaja zvesta originalu, kontekst je sodoben; njegova 1001 noč bo nekoč imela status ključnega filmskega dokumenta Portugalske v začetku 21. stoletja, po relevantnosti enako pomembno delo, kot sta ga o Portugalski po padcu vojaške diktature v sredini sedemdesetih let posnela Robert Kramer in Thomas Harlan.
Če Miguel Gomes klasične bajke režira kot dokudramski tekst, potem Todd Haynes deluje v obrnjeni smeri, problemski tekst režira kot eskapistično melodramo. Carol je ekranizacija romana Patricie Highsmith, ki ga je mojstrica kriminalistične proze v začetku petdesetih objavila pod psevdonimom Claire Morgan. Kar ni presenečalo, šlo je za deloma avtobiografski roman, ki ni tematiziral samo homoseksualnosti; njega zgodba o lezbičnem razmerju med dobro situirano pripadnico višjega srednjega sloja iz New Jerseyja (Cate Blanchett) in veliko mlajšo amatersko fotografinjo (Rooney Mara) se je končala srečno oziroma je ponujala konec z možnostjo srečnega nadaljevanja, kar je bilo v nasprotju s tradicijo tedanje lezbične literature. Haynes je znan kot občudovalec retro kiča, v preteklosti je dramatiziral fenomen glam-rocka sedemdesetih (Velvet Goldmine) in Boba Dylana (Ni me tukaj), še zlasti pa ga fascinirata Amerika in nepravični položaj žensk po drugi svetovni vojni. Problem je z odliko obdelal v sirkovski melodrami Daleč od nebes (2002) in televizijski mini seriji Mildred Pierce (2011). Kaj je šlo torej narobe pri filmu Carol? Filmu ne moremo očitati nič bistvenega, kvečjemu postani konservatizem kostumske drame ter pomanjkanje živahnosti. Film na lestvici kritikov kotira zelo visoko; mnogi palmo za najboljšo žensko vlogo napovedujejo igralki Cate Blanchett.
