Težke čase preživlja Maruša Mišmaš, vrhunska slovenska atletinja in športnica. Potem ko je šla njena kariera strmo navzgor, ko je več let zapored postavljala osebne in državne mejnike teka na 3000 metrov z zaprekami, se je na začetku letošnje sezone, ko je bila pripravljena najbolje doslej, poškodovala. V svetu športa je to sicer vsakdanja težava, ki je v preteklosti ni bila vajena. Da je Grosupeljčanka trdoživa atletinja, je potrdila to sezono v Bratislavi. Na svojem edinem nastopu v tej sezoni na prostem je v soloteku s časom 9:35,10 izboljšala državni rekord ter izpolnila olimpijsko normo. Pri tem si je na zadnji vodni oviri poškodovala gleženj, a se je borila do konca.
Ni prijetno videti 20-letne športnice, ko na pogovor prispe z berglami. »Malce se že lahko oprem na nogo. Bolj me veseli, da lahko v bazenu opravljam kvaliteten trening. Verjamem, da s poškodbo ne bom izgubila veliko moči,« je vselej optimistična Maruša Mišmaš. Med pogovorom je dobila še večji razlog za optimizem. Poklical jo je namreč trener Svjetlan Vujasin, ki je tik pred tem prejel izvide preiskave z magnetno resonanco. Povedal ji je, da gleženj ni zlomljen niti ni videti, da bi bila počena kakšna kost. Čeprav se atletinja zaveda, da jo čaka še vsaj mesec dni dolga pot naporne rehabilitacije do morebitnih tekem, je bil nasmešek ob veseli novici še večji.
»Glavni razlog, da sem tekmovala na mitingu v Bratislavi, je bil, da sem si želela pred krstnim nastopom na mitingu diamantne lige tekmovati na eni preizkušnji. Zavedala sem se, da bi imela v tem primeru v Dohi manj treme. Od starta do cilja sem tekla sama, tekmice sem prehitela za krog. Močno je padal dež, kar me sicer ni oviralo. Od zadnje vodne ovire sem se odrinila z levo nogo in nerodno pristala v vodi ter si zvila desni gleženj. Močno me je zabolelo, a sem se odločila, da bom tekla do cilja. Zavedala sem se, da bom dosegla dober rezultat. Cilj postavitve olimpijske norme je premagal bolečine. Če ne bi dosegla norme in bila poškodovana, bi bilo precej hujše,« je podoživela muke v zadnjih 150 metrih rekordnega teka v Bratislavi Maruša Mišmaš. »Navajena sem teči dvakrat na dan, tako da mi s tega stališča manjka trening. Predvsem težko mi je bilo na začetku, ko sem bila kar malce depresivna. Sedaj sem se sprijaznila, da poškodba gležnja ni najhujša stvar v življenju. Zato se sama sebi ne smilim.«
»Na 'stiplu' lažje tečem sama kot brez zaprek, ko mi včasih kar pade tempo in se tega ne zavedam. Poleg tega je v gneči težje teči, saj se je treba pri premagovanju zaprek osredotočiti na tekmice, zato večkrat ne morem izkoristiti tehnike teka. Po drugi strani na veliki tekmi doživiš več adrenalina, tako da lahko iz sebe iztisneš še več moči. Zelo težko je bilo izpustiti miting diamantne lige. Da me ne bo v Dohi, je bilo prvo, kar sem pomislila, ko sem si na tekmi poškodovala gleženj. Zato v cilju sprva sploh nisem pogledala rezultata, ki je bil pet sekund boljši ob prejšnjega osebnega rekorda. Le oblile so me solze,« se spominja atletinja Massa.
Prvi diamantni miting sezone je s časom 9:21,51 dobila Kenijka Virginia Nyambura. »Pogled na čase med 9:21 in 9:51 razkriva, da bi se lahko uvrstila v sredino nastopajočih, kar bi bilo dobro. Težko sicer ocenim, kako bi nastopila, saj je bilo med tekmovanjem 36 stopinj Celzija, kar me osebno sicer ne moti. Na splošno vremenske razmere ne vplivajo name. Nekoliko slabše se počutim le v zelo mrzlem vremenu, a sem navajena tudi nizkih temperatur, saj vso zimo vadim na prostem,« pravi svetlolasa atletinja, ki od letošnjega dvoranskega evropskega prvenstva v Pragi naprej sodeluje z madžarskim menedžerjem Istvanom Kniplom, ki ima pod svojim okriljem vse več slovenskih atletov. »Ko sem v Pragi na trikilometrski preizkušnji tekla 8:57, mi je menedžer dejal, da mi bo lahko s tem rezultatom omogočil nastop na diamantni ligi v Dohi. Obljubo je držal. Sicer je bil jezen, ko je izvedel, da sem poškodovana. A na te zadeve ne morem vplivati.«
Kdaj natanko bo Maruša Mišmaš obula športne čevlje in začela teči, ne ve nihče. Pravi pa, da njeni cilji v letošnjem letu ostajajo nespremenjeni, zmaga na julijskem evropskem prvenstvu za mlajše člane ter nastop na avgustovskem svetovnem prvenstvu v Pekingu. »Seveda si želim tekmovati tudi na evropskem ekipnem prvenstvu v Bolgariji. Ta tekma ima poseben čar. Za tek čez zapreke bi morala biti povsem zdrava, kar pa je v tem trenutku težko reči,« zaključuje Maruša Mišmaš.
