Prvi smiselni premislek, ki ga je Lazar opravil, je povezan z žanrom: odločil se je za križanca med opero in oratorijem, kar sicer ni posebna novost (žanr je cvetel med obema vojnama 20. stoletja, kot je to pokazala pred kratkim Igra o antikristu, pa omogoča tudi potujitvene zdrse in posledično družbeno kritičnost). Besedilo Svetlane Makarovič je treba razumeti v tradiciji lirične drame oziroma poetičnega gledališča, v katerem gre prvenstvo pesniški besedi in bogati simboliki, dramaturški vozli pa se umaknejo na obrobje. Zgodovina opere pozna tudi nekaj antologijskih opernih del, nastalih na podlagi podobnih bralnih dram, saj se zdi, da lahko glasba uspešno zapolni skrivno metaforiko besedila. In prav to ostaja osrednja dilema, povezana z Lazarjevim delom: v kolikšni meri se njegova uglasbitev, predvsem izbrani glasbeni »jezik«, prilega zvenu in vsebini besedila Makarovičeve in kako je takšen amalgam – če obstaja – možno realizirati odrsko.
Lazar je v operatoriju ostal zvest svojemu glasbenemu »jeziku«, za katerega je značilna precej šablonizirana, jazzovsko zabarvana harmonija, minimalistične repeticije znotraj prevladujočih nesimetričnih sestavljenih metrumov z odtenki poliritmičnosti, medtem ko se melodika ne razrašča in ostaja tako v orkestru kot tudi pevskih glasovih ozko zamejena, celo recitativna. Posledica je nekakšen povožen izraz, ki zmore redko ustvarjati kontrastne atmosferske razlike, večkrat pa slogovno opomni na lažje žanre, na kabaretnost, morda celo na funkcionalno gledališko ali filmsko glasbo. Zdi se, da takšna glasba predvsem potujuje verze Makarovičeve, da jih postavlja na šansonjersko distanco – možno bi bilo zagovarjati misel, da podoben postopek ubira tudi pesnica sama, ko na videz ljudsko, mitološko gradivo, večkrat pobarvano z naivnostjo otroških izštevank, poveže s temačno vsebino, ki postane metafora za grozo medčloveških odnosov, predvsem egoizma, v primeru Desete hčere pa je načeto tudi vprašanje drugačnosti in izobčenosti. Toda občutek imam, da skušam razmere bolj interpretirati, kot je bil to namen ustvarjalcev predstave, in da preprosto adiranje potujitev ne daje pravega končnega rezultata in da tako ne gledamo sodobnega glasbeno-scenskega dela, temveč v resnici zaporedje preprosto uglasbenih, po svoji literarni moči gotovo izjemnih tekstov. Podobna glasba bi celo bolje zapolnjevala gledališče kot opero.
To je nevede dokazal Boris Ostan, nosilec govorne vloge Norca, ki je bil prepričljiv tudi v ritmiziranih in polpetih odsekih, nasploh v pogledu odrske prezence daleč najmočnejša figura, medtem ko operni pevci, tudi naslovna junakinja Urška Arlič Gololičič, niso dobili pravih glasbenih možnosti, so pa bili dovolj gibljivi in prepričljivi na odru, kar pomeni, da režija Rocca, sicer umetniškega vodje ljubljanske Opere, ni bila brez odlik. Nasploh se zdi, da nas je skušal Rocc navdušiti s številnimi domislicami in dokončno izrabljeno mašinerijo novega odra, ki je končno tudi malo škrtala, se obračala, dvigala, spuščala in opozarjala nase. Včasih so pred nami zasijale lepe slike (predvsem velja pohvaliti izčiščeno scenografijo, ki ji je s preprostimi sredstvi uspelo zgraditi povsem disparantne »prostore«), nekaj monumentalnega mika so imele tudi nekatere tranzicije, toda nasploh je Roccova režija ostajala zamejena na nekakšne pasijonske, oratorijske postojanke in vsakič iskala nove rešitve, manj pa je skušala napenjati dramaturški lok ali podeljevati vsebino.
Končni rezime mora biti v Goethejevih besedah, da sem po koncu predstave odšel domov »nič boljši«, a vendarle brez »odrešitve in razveze«, ker tudi pravega vozla ni bilo. Seštevek režijskih postopkov, izjemne poezije in uporabniku prijazne minimalistične glasbe je na koncu precej mimobežen in neobvezen, kakršna pač je naša operna kultura. Seveda sem mimogrede moral razmišljati, da vendarle ni brez vzporednic s tujimi kulturami: podobno kot naša mini operna hiška je tudi Deseta hči spominjala na nekakšno mini Philip Glass/Robert Wilson produkcijo, glasbeno zabarvano z jazzom, Adamsom in Andriessenom, seveda daleč od kompleksnosti in domišljenosti kogar koli od imenovanih.