Etapna zmaga Jana Polanca, tri dni v modri majici najboljšega hribolazca ter skupaj z Lukom Mezgecem in Gregom Boletom še osem uvrstitev med petnajsterico je sijajen izkupiček v uvodnih devetih dneh italijanskega Gira. Najštevilnejše zastopstvo glede na število prebivalcev je tudi po uspehu na vrhu po tem kriteriju množičnosti. Predvsem hitremu Mezgecu in Boletu se od danes do petka, ko se bo v Jesolu pri Benetkah karavana najbolj približala Sloveniji, obeta niz novih štirih priložnosti. Današnja etapa je z izjemo dveh vzpetin ravna kot biljardna miza in zato kot nalašč za velemojstre hitrosti. Ti so doslej dobili le dve priložnosti, kar je tudi posebnost letošnjega Gira. V preteklih letih je bil uvodnih deset dni skoraj po pravilu sprinterski, letos pa zahteven, spektakularen, nepredvidljiv. Mimogrede, Mezgec je v sedmi etapi rekordnih osem ur sedel na kolesu.
Po devetih dneh delajo bilanco tudi že v ekipah. V Giant-Alpecin jih zgolj eno četrto mesto Mezgeca v etapi ter majica hribolazca Simona Geschkeja, ki jo dobil preko Polanca, ne zadovoljita, zato bodo napeli vse sile že danes do Forlija (195 km). Alberto Contador si bo v rožnati majici glede na traso lahko malce oddahnil, saj ga Fabio Aru ali Richie Porte, ki zaostajata tri oziroma 22 sekund, na krajših vzpetinah ne bosta zmogla napadati z ramo ob rami. A se vsekakor obeta nova taktična ekipna in živčna vojna. Samo Contador in njegova ekipa vedo, kako ga boli dvakrat izpahnjena rama. Kako visok je njegov prag bolečine, se je videlo na lanskem Touru, ko je odstopil šele po dveh padcih in dolgih kilometrih z zlomljeno golenico. »Revolveraš« je mojster blefa. Ima jeklene živce, kar je dokazal že velikokrat, stisko pa zna uporabiti sebi v prid.
S Contadorjem je povezana tudi ena od vročih in večnih tem – varnost. Grega Bole je v ciljnem sprintu tretje etape z ramo zadel v navijača, ki je roko s kamero stegnil predaleč čez varnostno ograjo. Po eni plati je imel tudi po zaslugi izjemne spretnosti srečo, da ni zletel po tleh kot Italijan Colli in Contador, ki sta z mnogo hujšimi posledicami zaradi istega vzroka nasrkala tri dni kasneje. Po drugi plati je imel Bole s tem tudi veliko športno smolo, saj je zaradi trka izgubil zavetrje Avstralca Michaela Matthewsa, ki mu je z velikimi možnostmi odpiral pot do sanjske zmage. Nemara je bila to največja Boletova priložnost za prvo etapno zmago v karieri. Kako pa le ena sanjska zmaga spremeni pogled sveta na enega športnika, je 13. maja dobro spoznal Jan Polanc. Ob sila nerodnem pripetljaju Bole jeze nad organizatorji in neprevidnimi navijači ni skrival, a to ni doseglo in se ni dotaknilo nikogar od pristojnih – do spektakularne nesreče tri dni kasneje. Potem so zvišali ograje, ponekod postavili dvojne prepreke, a dolgoročna rešitev je le ozaveščanje. Ograj ni mogoče postaviti povsod. »Kolesar v takih okoliščinah nima nikakršne možnosti reagirati drugače. Hitrost je izjemno velika, tudi okoli 70 kilometrov na uro. Višja, kot so jo vsi vajeni od kolesarjev v urbanem okolju,« opozarja Bole. »Naš srčni utrip je tedaj na vrhuncu, možnost hitre reakcije na nepredvidene dogodke iz okolice zelo zmanjšana, saj smo osredotočeni le na dodajanje med nami na cesti. Vsak tišči glavo v tla, za obročniki. Nihče tedaj ni sposoben gledati okoli, paziti na roke, ki s fotoaparati in mobilnimi telefoni molijo daleč čez ogrado. Še večja katastrofa so videonaprave na podaljških palic,« je Grega Bole med Girom opozoril na še eno noviteto, ki preži na kolesarje, kjer koli na dirkah. Ker se bliža vroči kolesarski mesec tudi v Sloveniji; od kolesarskega festivala Franja (12.–14. junij), dirke Po Sloveniji (18.–21.), državnega prvenstva v Mirni peči (28. junij), ženskega spektakla Gira Rosa do Maratona Alpe (3.–5. julij), se tema dotika vseh kolesarskih in drugih navdušencev, ki želijo od blizu doživeti dogajanje. Le malo je športov, kjer so navijači tako blizu in tako neposredno vpeti v tok dogajanja. Ta bližina dela šport edinstven. Blizu pa je lahko preblizu, v Italiji ali Sloveniji. Sanje se v trenutku lahko razblinijo.