K njej sta nas popeljali pozunanjeno ukrojeni skladbi francoske romantike. Morda je bila uvertura k operi Kralj iz Lahoreja izbrana zaradi neke navidezne (orkestracijsko »bombastične«) podobnosti z Berliozovim kipenjem, toda njene grobe spektakularnosti ni bilo težko spregledati iz gledališke zvrsti (grand opéra), ki ji Massenetov izdelek pač pripada. Izvedbeno je njegova funkcionalizirana robatost otrdela v oglušujoč trušč; dejstvovanje (kot bi rekel kak obramboslovec) tolkalske baterije smo si zapomnili že zato, ker skoraj ni bilo slišati ničesar drugega. Tudi izvedba Saint-Saënsovega Koncerta za violino in orkester št. 3 še ni razkrivala nadpovprečnega dirigentskega vodenja, ne v realizaciji razmerja do koncertanta ne v orkestrski izdelanosti nasploh (oglatost, nekaj razglašenosti, ritmična togost Finala). Violinist Erik Schumann – tudi on ne povsem brez intonacijsko približnih rešitev, zlasti ob zahtevnih arpeggiih – oziroma njegov posplošeno prodorni ton, v katerega vibratu je bilo premalo oblikovalskega razlikovanja med sladko spevnostjo parta in odločneje vznesenimi deli, se nista zdela prav navdušujoča izbira za skladbo iz uglajeno zapeljivega registra koncertantne zakladnice.
Berliozova partitura se seveda oglaša s povsem drugačne, razbolelo subjektivne pozicije vihravega ustvarjalca. Glasba, ki se hoče razplamteti kot bakla strasti, sega skoraj k samoizničenju – ta rob je z živo analitično močjo nakazoval tudi Benoît Fromanger (simfoniki so mu sledili popolnoma predani), čeprav orkestrskega izraza ni gnal k iskreči se virtuoznosti. Dirigent se je izogibal hitrostnim skrajnostim; interpretacija je bila nevsakdanje razpeta med vzdraženost in samokrotitev, po drugi strani pa se je cikel zaradi vztrajne zmernosti tempa dramaturško vendarle rahljal (z izjemo središčnega počasnega stavka) v zaporedje sicer vznemirljivih, tudi povsem osupljivih detajlov. Čeprav je torej skoraj vsem stavkom manjkal dotik dokončne zaostrenosti in stopnjevane nevroze, smo vendarle slišali izstopajočo izvedbo Fantastične simfonije, bržkone eno najboljših pri nas doslej. Umetniška kondicija radijskega orkestra se zdi zavidljiva, posebno v primerjavi s Slovensko filharmonijo. Precej slabše pa je v Kromatiki z muzikološkimi komentarji; tudi tokratni je bil napisan šolarsko in nelektoriran.
Slowind je postal spomladi redno dejaven, saj ima kaj povedati. Večera desetih mlajših skladateljev, med katere sta bila izbrana tudi Alja Zore in Tomaž Bajželj, nisem slišal, po objavljenih opisih skladb pa domnevam, da je plul skoz prostrane vode referencialnosti, torej ob ustvarjalskih sklicih na (zgodovinsko) celoto razpoložljive glasbe. Zdi se, da je hotel drugi koncert že z izbiro Bernda Aloisa Zimmermanna, čigar deli sta uokvirjali spored, opozoriti na »starejše primere« odprtega jezika, slojnega idiomskega sopostavljanja, intertekstualnosti, skladateljske pozicije/estetike neuvrstljivosti in podobnega, skratka pojmov, ki opredeljujejo postmodernistično-pluralistično igro v sodobnem svetu radikalnih nasprotij in različnosti. Ker me na večeru Forum mladih komponistov – kot že omenjeno – ni bilo, mi ni znano, ali je Slowindova pomlad merila, morda vsaj na kaki prikriti ravni, tudi družbeni angažma skladateljev nekoč in danes. Vem pa, da je Zimmermannova mera angažmaja skoraj boleča, četudi ponujena v Glasbi za večerje kralja Ubuja prek »zabavnosti« gosto kolažirane parodistične mreže – v nadrealistično-absurdni teater govornih insertov smo bili z Borisom Ostanom tokrat vključeni »žurnalisti« in kar počaščen sem bil, ko sem se zaslišal v premoru med zvenenjem navedkov skladateljskih velikanov; človek je vesel duhovitega dražljaja v zvezi z (ne)močjo kriticizma.
Sicer pa omenimo vsaj še, da se je večer s člani ansambla Aleph, pihalnim kvintetom Slowind in z gosti naslanjal na schönbergovski transkripcijski zgled prenašanja skladb v komorni medij. Izpod peresa Dominiqua Clémenta smo bili deležni med drugim »predelave predelave«: v mislih imam nenavadni prenos rokokojske Monnove predloge, ki je v Schönbergovih harmonskih izmaknitvah postala precej težaven Koncert za čelo (v tokratni Clémentovi verziji je kot solist nastopil Christoph Roy). Larisa Vrhunc pa je pripravila Črno maškarado, ki pretanjeno povezuje izbrane odlomke iz Črnih mask; v linearističnih izrisih transkripcije za komorni ansambel se osvetli polifonski razcvet Kogojevega tkiva, tako bližnjega lebdeče ekspresivnemu zgodnjemu stadiju dunajske šole.
