Za to je več vzrokov. Glavni razlog za izboljšanje prometne varnosti je zagotovo gradnja avtocest, ki so najvarnejše ceste. Drugi vzrok je čedalje boljši vozni park. Novi avtomobili so vsi opremljeni z varnostnimi blazinami, ABS-zavorami, imajo različne senzorje za zaznavanje vozil in podobno. Tudi vse boljša medicinska pomoč je pomembna. In dostopnost za reševalce. Ne nazadnje pa je k izboljšanju prometne varnosti pripomoglo tudi to, da smo začeli tej problematiki namenjati pozornost, ki ji gre. Tu mislim predvsem na preventivo oziroma izobraževanje.
Čeprav so najvarnejše, imajo hibo tudi avtoceste. Za Dars pripravljate razvojnoraziskovalno nalogo z ukrepi za zmanjšanje možnosti vožnje v nepravilno smer. Kaj ste dognali? Zakaj se to dogaja?S to težavo se ubadajo vsi, ki imajo avtoceste. Tudi Nemci, Nizozemci in Angleži. Dars je že uvedel morje ukrepov za zaznavanje nepravilnih voženj, tako indukcijske zanke kot mikrovalovne detektorje pa tudi videonadzor. Vsi predori, daljši od 500 metrov, imajo videokamere. A število teh voženj se žal ne zmanjšuje. Od ministrstva za notranje zadeve smo si pridobili podatke za vse nepravilne vožnje od leta 2012 do 2014, torej za tri leta. V tem času je v napačno smer na naših avtocestah zapeljalo 356 voznikov, pri čemer je treba poudariti, da so to le vožnje, ki jih je obravnavala policija. Statistika pravi takole: največ voženj v napačno smer na avtocestah opažamo oktobra, najpogosteje se zgodijo med 10. in 11. uro dopoldne, izstopata sreda in sobota. Zanimivo je, da v Angliji in na Nizozemskem največkrat zapeljejo v napačno smer v nočnem času, ko je prometa malo in ne deluje čredni nagon. Kar 25 odstotkov obravnavanih voznikov je starih med 70 in 80 let. Spola sta približno enako zastopana, čeprav je moških voznikov na splošno več. Zanimivo je tudi, da je zelo majhen delež voznikov pod vplivom alkohola in skoraj nihče pod vplivom prepovedanih drog. Naknadno bomo preučili tudi vpliv vremena na voznike. Tovrstni prekrški so se v obdobju med letoma 2005 in 2014 največkrat zgodili na avtocestnem odseku Grosuplje–Ivančna Gorica, sledi odsek med Malencami in Šmarjem - Sapom. Ta dva odseka na dolenjski avtocesti prav izstopata.
Kakšne ukrepe pa boste predlagali Darsu?Edino, kar Darsu še preostane, so ukrepi za fizično preprečevanje vožnje v napačno smer. V sosednji Avstriji, na primer, imajo že na 20 lokacijah nameščene tako imenovane grablje (angeško stingers), pri čemer se žeblji oziroma trni dvignejo z vozišča, ko avtomobil zapelje v napačno smer. Pri tem predrejo vse štiri gume in vozilo obstane. Niso pa te grablje nevarne za pravilno vozeča vozila, kar so nam na dveh lokacijah v Avstriji, na katerih ujamejo v povprečju 20 voznikov na leto, tudi demonstrirali. To je rešitev, vendar je drastična.
Drastična?Problem je, ker se pri nas – kot pri vseh novostih – bojimo neznanega. Verjetno bomo delali iz tega »kažin«, kot rečejo Primorci. Bržkone se bodo vmešale vse poklicane in nepoklicane inštitucije, iskalo se bo širše soglasje na ravni države itd. Avstrijci so to naredili potihoma, brez razprave. Osebno se mi zdi ta ukrep smiselno izvesti na tistih mestih, kjer smo v preteklosti opazili največ voznikov v nasprotno smer in kjer so že izvedli vse druge ukrepe.
Največji problem so, kot sva že omenila, regionalne in glavne ceste. Tudi zadnji pregled državnih cest po mednarodni metodologiji EuroRAP je pokazal, da si z vidika varnosti kar 1500 kilometrov pregledanih cest zasluži najslabši možni oceni – eno ali dve zvezdici od petih. Kaj bomo storili?V preteklih letih smo pospešeno gradili avtoceste, kar je prav, a smo žal pozabili na državne ceste. Že nekaj časa je tudi jasno, da je ključni problem v financiranju: denarja, ki ga plačamo kot nadomestilo za uporabo cest – torej ob vsakoletni registraciji vozila – ne porabimo za ceste. Vsaj ne v celoti. To je tudi nepravično. Na Hrvaškem gre 0,8 kune od vsakega litra prodanih derivatov za državne ceste, se pravi, zanje namenjajo tudi del trošarin. V Srbiji so šli še korak dlje: 30 odstotkov denarja od kazni zaradi prometnih prekrškov, izdanih na območju neke lokalne skupnosti, ostane tej lokalni skupnosti. Ta pa mora polovico denarja porabiti za dvig ravni prometne varnosti. To so sistemske in trajnostne rešitve. Pri nas pa vsaka vlada sproti odloča, koliko bo šlo za ceste…
In razmišlja o novih dajatvah. Recimo o bencinskem centu.Če bi ves denar, kolikor se ga nateče iz letnih taks za uporabo cest, in del trošarin namenili za ceste, nam ne bi bilo treba razmišljati o novih dajatvah. Dejstvo pa je, da je državno cestno omrežje razsuto; do leta 2020 bo po pričakovanjih kar 80 odstotkov državnih cest v slabem in zelo slabem stanju. To naša vlada ve. A kljub temu cestna infrastruktura še vedno kreditira druge sektorje. Po drugi strani pa se očitno ne zaveda, da zaradi nevarnih cest oziroma prometnih nesreč, katerih posledice so številne osebne tragedije, izgubljamo tudi ogromno denarja. Samo med letoma 2004 in 2013 smo zaradi posledic prometnih nesreč na treh nedokončanih avtocestnih odsekih do meje s Hrvaško po veljavni metodologiji izgubili 67 milijonov evrov. Stroški izgube časa zaradi čakanja v kolonah, ko izgubljamo delovne ure, po nepotrebnem porabljamo gorivo in onesnažujemo okolje, pa po tej metodologiji sploh niso ovrednoteni.
Kritični ste bili tudi do strategije razvoja prometa v Sloveniji, ki jo je vlada predstavila na začetku leta...Prometno varnost v strategiji omenjajo samo na enem mestu, kot da bi bila pretočnost cest edino merilo za uspešnost prometnega sistema. Ni res, sem sodi tudi prometna varnost. Optimizem pa vliva priprava akcijskega načrta za trajnostno financiranje cest. Ustanovili naj bi namreč tudi namenski infrastrukturni sklad za vzdrževanje, obnovo in novogradnjo državnih cest in železnic.
Pred našimi očmi razpadajo tudi mostovi. Čeprav je minilo že več kot leto in pol, odkar zaradi dotrajanih mostov velja omejitev za promet tovornih vozil na 19 odsekih glavnih prometnic, so na ministrstvu za infrastrukturo do zdaj spravili v red le most čez reko Pivko v Prestranku. Letos naj bi usposobili še dva, sanacija preostalih 16 premostitvenih objektov z rdečega seznama pa v tem trenutku sploh še ni predvidena...Odgovoril bom s protivprašanjem: kaj bomo storili, če se nam – hipotetično – sredi turistične sezone sesuje mostiček na mejnem prehodu Dragonja? Skozi ta mejni prehod peljejo vsi tovornjaki iz Istre in dela Kvarnerja. Na mejni prehod Sečovlje tovornjaki ne smejo, enako velja tudi za prehod Gračišče. Torej, Dragonja je edini prehod za tovornjake na tem delu meje, mostiček na tej mejni reki, ki ga prečka nič koliko tovornjakov na dan, pa je že dodobra polomljen. Si lahko privoščimo, da sredi turistične sezone zapremo ta mejni prehod? Ali ne bi bilo bolje ta mostiček popraviti, preden se podre, ko pa je jasno, da je dotrajan? Odgovor je na dlani. Toda ker je financiranje vezano na vsakokratno vlado in na vsakoletni proračun, ne ukrepamo. To lahko rešimo tako, da vlada potrdi omenjeni infrastrukturni sklad, v katerega bi se trajno stekal denar od prodanih energentov, od registracij in podobno.