Ko športnik dopolni 43 let, praviloma ni več aktivno vpet v vrhunski šport in zgolj uživa sadove plodnega dela, sploh če je imel srečo, da je izbral »pravo« športno panogo in zaslužil milijone. Toda obstajajo izjeme. Čeprav je zaslužil milijone, Jaromir Jagr še kar vztraja na hokejski ploskvi. Še več, kljub temu da sodi med veterane, je nosilec igre v češki reprezentanci, ki jo je z dvema goloma popeljal v današnji polfinale proti Kanadi (ob 19.15, drugi par je ob 15.15 ZDA – Rusija). Ima že dva naslova svetovnega (2005, 2010) in en naslov olimpijskega prvaka (1998).
»Dovolj imam reprezentance,« je razočaran dejal lani, ko Čehom na svetovnem prvenstvu ni uspelo osvojiti kolajne. Toda prvenstvo na domačih tleh je bil pomemben razlog, da si je premislil. In ko je prvega maja preluknjal mrežo švedskega vratarja, je bil to že njegov 50. gol v reprezentančnem dresu, hkrati pa je postal najstarejši hokejist z golom na zboru najboljših reprezentanc sveta. Presežki mu niso tuji, laskajo mu tudi, ko ga omenjajo, da sodi med trojico najboljših, ki so kadar koli igrali onkraj luže. V družbi Wayna Gretzkyja in Maria Lemieuxa.
Življenja v socialistični Češkoslovaški se spominja kot obdobja, ko je bilo treba stati v dolgi vrsti za sveže sadje, kruh, mleko in toaletni papir. Njegovi stari starši so bili premožni kmetje, ki pa so jih po koncu druge svetovne vojne razlastili. Jagr je sovražil komunizem, zato ne čudi, da je bila njegova vzornica teniška igralka Martina Navratilova, ki je pobegnila v ZDA, v spomin na češko revolucijo pa mu je pri srcu ostala številka 68, ki jo ima na hrbtu dresa zapisano še danes.
Nadarjenost za igro s ploščkom je bila vidna že pri šestih letih, njegova slabost pa so bile povprečne drsalne sposobnosti. Ko je izvedel, da jih lahko izboljša s pomočjo počepov, jih je vsak dan po treningu naredil tisoč. Njegov napredek je bil izjemen, kot 15-letni mladenič je v sezoni na 35 tekmah zabil 57 golov in si prislužil povabilo v reprezentanco. Ko je tri leta pozneje aktivno sodeloval na svetovnem prvenstvu, se je prepričal, da se lahko enakovredno kosa tudi z najboljšimi Kanadčani iz poklicne lige NHL. Vedel je, da lahko postane velika zvezda.
Padec komunizma in dovoljenje nove vlade sta mu omogočila, da sede na letalo za Pittsburgh, ki je imel v moštvu neverjetnega Lemieuxa. Jaromir je užival v njegovi družbi, natančno spremljal vsak njegov korak in potezo na ledu ter se učil. Ko sta končno zaigrala skupaj, je bilo navijačem jasno, da se bo zgodilo nekaj magičnega. Soigralca je v sezoni 1995/96 celo zasenčil, bil s 403 streli na gol najboljši med vsemi zvezdniki lige in edini v moštvu, ki je odigral vseh 82 tekem. Seznam rekordov v ligi NHL je dolg, ob dveh naslovih velja zapisati, da je edini hokejist, ki je v finalu Stanleyjevega pokala nastopil tako kot najstnik in v starosti nad 40 let, prav tako je najstarejši, ki mu je na eni tekmi uspelo zabiti tri gole. Kljub slabi angleščini je očaral novinarje, ki so poročali o njegovem deškem entuziazmu in praktičnih šalah.
Na vsakoletno vprašanje, kdaj bo hokejsko palico postavil v kot, odgovarja: »Ljubim hokej in uživam v igri. Ko se počutim dobro, želim biti na ledu, saj vem, da lahko še vedno pomagam ekipi.« Mogoče dobro plačane službe ne želi zapustiti z razlogom. Ni skrivnost, da je imel težave z igrami na srečo, dolgovi so bili na začetku novega tisočletja celo tako visoki, da je postal davčni neplačnik, a se je branil, da ga je zavedel davčni svetovalec, zato ga je tožil. In prihodnost? Morebiti bo politik, saj je zadnja leta aktiven član demokratske stranke, ki se zaveda, kako pomemben je šport za mlade, in pravi: »Vemo, kaj bi se zgodilo, če se mladi ne bi ukvarjali s športom. Zabredli bi v težave, kot so droge in alkohol. Tudi zato mora država izdatno podpirati šport!«
