V Vermesovem romanu Spet je tukaj se Hitler zbudi danes. Nemci mislijo, da gre za Hitlerjevega impersonatorja, toda boljšega in prepričljivejšega od vseh ostalih, zato ga zlagoma angažirajo televizije, tako da postane youtubovski zvezdnik, alias »nori Hitler z youtuba«. Potem dobi celo svojo televizijsko oddajo. Ljudje ga začnejo klicati Führer. Za hec. Za hec mu začnejo tudi salutirati. Sieg Heil! Ljudje se zlahka identificirajo z njim. Le kako se ne bi, če pa se z njimi o vsem strinja. Razume jih. Bere jim misli. In tu je trik: internet je dal Hitlerju novo življenje. Iz dveh razlogov. Prvič, internet ljubi vse, kar je odbito, bizarno, obskurno, trivialno, senzacionalno – in Hitler je natanko to. In drugič, internet podžiga kulturo pritoževanja, teženja, nerganja. Na internetu vse moti vse. Vsi se nad vsem pritožujejo. Vsi so z vsem nezadovoljni. Vsi stalno penijo, težijo, nergajo, besnijo. In Hitler je postal trobilo spletnega pritoževanja, če se le spomnimo vseh tistih spletnih parodij Hitlerjevega besnenja iz nemškega filma Propad. Ne pritožuje se nad tem, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak nad tem, kar se dogaja v sedanjosti, danes, potemtakem nad tem, nad čemer se pritožujejo vse tiste žalostne, užaljene, frustrirane, prizadete spletne množice. Hitler se je digitaliziral in izkoristil demokracijo, ki jo širi internet. Zdaj lahko spet govori množicam. Večjim, hrupnejšim, vnetljivejšim in vodljivejšim kot kadarkoli, zato internet zveni kot tisto dobro znano Hitlerjevo kričanje.
Večkrat zapišete: »Ko Hitlerju daš besedo, te začne zapeljevati. Ko te začne zapeljevati, tvegaš, da bo zmagal in preživel.« Kako to, da se to še posebej lahko zgodi Slovencu?Vzemite Mein Kampf, ki je preveden tudi v slovenščino, in predstavljajte si Slovenca, današnjega, sodobnega, jeznega, napetega, frustriranega, prestrašenega, nestrpnega Slovenca, ki ga bere. Bere in bere in bere in nenadoma pride do točke, ko Hitler omeni Ljubljano: »Z razvojem Budimpešte v veliko mesto je Dunaj prvikrat dobil tekmeca, katerega naloga ni bila več združevanje celotne monarhije, ampak bolj krepitev njenega dela. V kratkem je temu primeru sledila še Praga, nato Lvov, Ljubljana.« Vau, si reče Slovenec: Hitler omenja Ljubljano! In to v pozitivnem smislu! Trivialnost, ki lahko naivne oči navda z občutkom hvaležnosti in celo fasciniranosti. Slovenija je fascinirana nad vsakim tujcem, ki jo opazi in omeni. Če jo tujec pohvali, še toliko bolje. In Hitler – tujec vseh tujcev – jo pohvali.
To stori že v pasusu, ki sem ga navedel, kaj šele, ko ta pasus nadaljuje: »Z dvigovanjem teh nekdaj provincialnih mest v glavna mesta posameznih narodov in dežel so nastajala tudi središča za njihovo vse bolj samostojno kulturno življenje. Šele s tem so narodnopolitični nagoni dobili svoje duhovne osnove in poglobljenost. Moral se je približevati čas, ko so ločevalne sile posameznih narodov prerasle skupne interese, kar je pomenilo konec Avstrije.« Ni le opazil Ljubljane, ni bil le navdušen nad njenim razvojem, nad njeno močjo in nad njenim odmikanjem od Dunaja, ampak je pohvalil tudi njeno kulturno življenje, ki je dalo narodnopolitičnim nagonom duhovne osnove in poglobljenost – predvsem pa je pohvalil, da je Ljubljana sodelovala pri rušenju in razbitju Avstrije. To je melodija, ki jo Slovenec najraje sliši. To je melodija, ki zveni kot travestija uradnega slovenskega osvoboditeljsko-samobitniškega kanona: zgodbe o malem narodu, ki ga je naredila kultura, zlitje »samonikle moči in umetniškega vzdušja«, zgodbe o malem narodu, ki je tisoč let sanjal, zgodbe o malem narodu, ki je trpel pod Avstrijo. Kar Slovenca zmehča. V Hitlerju nenadoma ne vidi več Hitlerja pošasti, ampak Hitlerja zgodovinarja, Hitlerja analitika, celo Hitlerja vizionarja. Slovenec, fasciniran nad ljudmi, ki so fascinirani nad njim, Hitlerju nasede. V Hitlerju ne vidi le pošasti, ampak v njem odkrije tudi nekaj »dobrega«, »koristnega«, »pozitivnega«, toda to je dovolj, da ga vidi drugače, kot ga je videl. V hipu, ko Slovenec pusti, da Hitler razpade na dva Hitlerja, na avtorja Mein Kampfa in avtorja holokavsta, mu nasede. V hipu, ko dopusti, da Hitler, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pisal Mein Kampf, ni Hitler, ki je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril holokavst, mu nasede. In v hipu, ko mu nasede, ga začne opravičevati. Avtomatično, čeprav nehote, med vrsticami. Še toliko bolj, ker mu Hitler zdaj vse to prvič pove tudi v slovenščini. Ko Hitlerja prevedeš v slovenščino, pomeni, da mu daš besedo – in Hitler to izkoristi. Še več: zlorabi. V hipu, ko v Hitlerju vidiš človeka, mu nasedeš. Hitler ni bil človek, ampak populistični propagandno-ideološki kompleks, stroj za zapeljevanje.
Toda ko mu Slovenec nasede, mu potem tudi v naslednjih poglavjih lažje prikima, ko pravi, da sta parlament in demokracija nepotrebna, da bi bilo treba tujce nagnati in tako dalje. Jezni, paranoidni nacionalisti imajo vedno občutek, da se Hitler strinja z njimi, da govori njihov jezik, da torej govori namesto njih – no, da kriči namesto njih.
V izčrpnem poglavju o tako imenovanih kontrazgodovinskih romanih, ki preigravajo variante nacizma brez Hitlerja, ste prišli do ugotovitve, da je fašizem prevedljiv v vsa okolja in vse družbe, ker se mu ljudje tako zlahka prilagodijo. Lažje kot demokraciji?Britanci so se vedno ponašali s tem, da so se med vojno obnašali junaško in da – za razliko od Nizozemcev, Belgijcev, Slovencev in podobnih – s Hitlerjem niso nikoli kolaborirali. Hitler jih ni pač nikoli okupiral, toda vprašanje, ali bi kolaborirali, če bi jih okupiral, ni le kontrazgodovinska špekulacija: nacisti so namreč okupirali Kanalske otoke, na katerih so živeli Britanci. In Madeleine Bunting v monografiji Vzorna okupacija podrobno popisuje, kako navdušeno so kanalski Britanci kolaborirali: niso se upirali, ničesar niso imeli proti deportacijam Judov, ženske so se spečale z nemškimi vojaki in tako dalje. Fašizem je nekaj, kar se lahko zgodi povsod. Ne le da lahko vsakdo postane fašist, in ne le da je fašizem prevedljiv v vse družbe, ampak se mu vsi tudi hitro prilagodijo. Postane sprejemljiv, najprej za del prebivalstva, potem pa za večino, ki hoče le mirno živeti naprej, kot da ni nič. V demokraciji ali fašizmu – vseeno. Antifašizem ni torej nič samoumevnega. Še več: fašizem je samoumevnejši od demokracije. Ko ljudje zagledajo fašizem, se ne prelevijo samodejno v junake.
Toda v drugi polovici knjige je Hitler »še živ« ne le v filmih in romanih, ampak tudi v sami realnosti. »Denacifikacija sveta ni uspela,« pravite. In ne le to: ali k temu ne prispeva tudi aktualna politična realnost?Absolutno: postindustrijske spremembe, deregulacija in monopolizacija trga, globalizacija, tehnološka revolucija, selitev delovnih mest v tretji svet, nenadna revščina, širitev Evropske unije, gospodarski kolaps, depresija, pohod transnacionalnih korporacij, lobijev in novih elit finančne oblasti, slabšanje delovnih pogojev, nižanje plač in življenjskega standarda, vse stresnejša kompetitivnost, poglabljanje ekonomske neenakosti, oženje socialnih pravic, negotovost, brezposelnost in vse večja korupcija so ljudi odtujili »modernizaciji«, obenem pa jih naredili dovzetnejše za arhaične vsebine, med katere sodijo tudi neprebavljene usedline tretjega rajha.
In da bi bile razmere res »idealne«, se kaotično iskanje nacionalnih identitet prekriva s postkomunističnim ideološkim preurejanjem Evrope, ki za sabo vleče neprebavljeno 20. stoletje, neprebavljeno vojno, neprebavljeno povojno obdobje, neprebavljene zgodovinske manipulacije in neprebavljeno reaktiviranje starih mitov, pa tudi revizionizem, ki išče alternativo dosedanji interpretaciji zgodovine in jo potem tudi najde pri Hitlerju; ter seveda popravljanje preteklih krivic, ki se je – logično! – končalo z legitimiranjem kolaboracije in drugih neprebavljenih usedlin tretjega rajha.