Če bi upoštevali samo naboj, ki ga ima zaradi mladih z vsega sveta te dni Pittsburgh, je prihodnost svetla. To je tudi letos dokazalo 1700 šolarjev, dijakov, bodočih znanstvenikov in podjetnikov prihodnje generacije, starih od 10 do 19 let, ki so svoje raziskovalne dosežke predstavili na Intel Isefu 2015, največjem sejmu znanosti in tehnike za srednješolce na svetu. Prvič je na njem sodelovala tudi Slovenija.
Naša predstavnika Miha Gulič, dijak tretjega letnika mariborske II. gimnazije, in Klemen Ducman, dijak Srednje gradbene šole in gimnazije Maribor, sta se predstavila s projektom visokofrekvenčnega resonančnega oziroma teslovega transformatorja. Bila sta odlična, saj sta v svoji kategoriji Fizika in astronomija osvojila četrto nagrado.
»Bilo je zelo zanimivo. Srečanje s sodniki je bilo precej osebno. Eden od njih je denimo v otroštvu počel nekaj podobnega, zato je bil nad nama navdušen, drugi se je celo vrnil k stojnici, da se je fotografiral z nama,« je po pogovoru s sodniki, ki so vsi znanstveniki, povedal Ducman.
Dijaka sta z zanimanjem pogledala, s čim so se ukvarjali njuni vrstniki, predvsem na področjih fizike in matematike. »Vsi so opravili nekaj znanstvenega dela, najbolj pa naju navdušujejo tisti, ki so sami delali doma, podobno kot sva midva naredila teslov transformator v kleti,« sta pripovedovala o konkurenci, med katero sicer tekmovalnosti ni bilo zaznati. Prav nasprotno, dijaki si običajno navdušeno izmenjujejo znanje, kontakte in v stiku ostajajo tudi po tekmovanju. Nikoli namreč ne veš, kam te bo zanesla pot in koga boš na njej še srečal. »Ko sem se peljal z vlakom do sem, sem se z nekom pogovarjal o najinem projektu in svojih načrtih za prihodnost. Povedal sem mu, da sem se prijavil na fakulteto v Ljubljani, nato pa se je izkazalo, da človek rekrutira dijake za neko teksaško univerzo. Rekel je, naj se mu oglasim po elektronski pošti in da se bomo pogovarjali naprej,« je o svoji nepričakovani izkušnji povedal navdušenec nad matematiko.
»To je resna, ne otroška znanost«
In kako dijaške znanstvene projekte vidijo odrasle oči? »Navdušen sem nad tem, s kako odličnimi projekti se ukvarjajo dijaki in na kako visoki ravni so. Predvsem pa sem vesel, da so projekti slovenskih dijakov več kot primerljivi z drugimi. Njuna glavna prednost je, da sta projekt v celoti izvedla sama s pripomočki in opremo, ki jih imata doma oziroma na voljo v šolah. Veliko sta improvizirala, se s tem veliko naučila in projekt razumeta,« je dejal dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta, strokovni recenzent za Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS), ki je Guliča in Ducmana spremljal na Isefu.
Da dijaki delajo projekte, na katere bi bili ponosni še doktorski študenti, je prepričana tudi Wendy Hawkins, danes že nekdanja izvršna direktorica Intelovega sklada, ki je včerajšnjo podelitev nagrad najboljšim sodelujočim razglasila za svojo upokojitveno zabavo. »To je resna, ne otroška znanost. Otroci raziskujejo znanost in tehnologijo ter razvijajo rešitve, s katerimi bodo spremenili svet. Predvsem pa je ganljivo, ko vidiš, da izhajajo iz problemov, s katerimi se soočajo v svojih družinskih krogih in domačem okolju. Sedemnajst-, osemnajst-, devetnajstletniki želijo izboljšati razmere v svojem okolju. Izjemni so. Ne sedijo in ne čakajo, da bodo stari 30 ali 40 let, da se bodo spopadli s temi izzivi, ampak se jih lotevajo danes,« je na junake prihodnjega časa ponosna Hawkinsonova.
Tako je bilo tudi letos med več kot 1300 projekti mogoče najti takšne, ki so nastali prav zaradi težav, ki so se dotaknile njihovih življenj. Rašid Jasemi Alamadi in Ali Abdulah Albastaki iz Dubaja sta denimo po prometni nesreči, v kateri je oktobra lani umrl njun prijatelj, razvila sistem, ki policijo samodejno obvešča o prometnih nesrečah. Ob nesreči senzorji na avtomobilu sprožijo telefon, ki policiji pošlje SMS-sporočilo z lokacijo o nesreči. »Naprava bi lahko reševala življenja ponoči, ko na cesti ni veliko ljudi, in na odmaknjenih krajih, denimo na podeželju ali v puščavi, kjer je malo verjetno, da bi kdo opazil nesrečo, policija pa bi bila kljub vsemu obveščena v nekaj sekundah,« sta prepričana bodoča inženirja.
Jasni cilji že od mladih nog
Rak na dojkah v družini je prav tako eden od razlogov, da je nastal test za domačo uporabo. Razvili sta ga Heba Nostafa Ahmed in Norhan Kamal Al Basjoni iz Egipta, kjer je mamografija ženskam precej nedostopna, saj so pregledi dragi. »Pregled stane okoli 100 dolarjev, najin test pa stane pet dolarjev in je podoben testu nosečnosti, le da deluje na podlagi krvnega testa. Če so v krvi protitelesa, se test obarva in uporabnici sporoča, da mora k zdravniku,« pojasnjujeta dekleti, ki iščeta podjetje, ki bi jima pomagalo izdelek spraviti na trg. Tekmovanje se jima zdi dobra priložnost tudi za to, da v njiju prepoznajo potencial in jima ponudijo šolnino za študij v ZDA.
Nekateri pa že od mladih nog vedo, kako bi radi preživeli življenje. »Ko sem bila stara štiri leta, sem vedela, da želim biti astropaleontologinja. A na tem področju ni veliko služb,« je povedala zdaj 14-letna Jasmine Sumpter s Floride. Da jo vesolje zanima morda celo bolj kot življenje na Zemlji, je bilo razvidno že iz njene predstavitve projekta. Tako vneto je namreč razlagala o fotonih, da je človek – no, vsaj laik – dobil občutek, da ima pred seboj podiplomskega študenta.
»Ko sem bila še majhna, mi je oče kupil prvi teleskop in z navdušenjem sem opazovala zvezde. Zdaj, ko odraščam, uživam v astrofiziki,« je povedala najstnica, ki prihaja iz obmorskega mesteca na Floridi. Ker se tam za znanost ne zmenijo kaj dosti, je morala svoj projekt prijaviti na tekmovanje v drugo okrožje in se od tam prebiti na državno tekmovanje, kjer je nato tudi zmagala. »V bližini doma nimamo raziskovalne ustanove, kjer bi lahko uporabljala njihove instrumente. Prav tako se še nisem učila statistike, tako da se učim z branjem referatov na svetovnem spletu ali s spletnimi lekcijami, vse eksperimente pa delam doma, s pomočjo svojega teleskopa,« je povedala Sumpterjeva, ki si želi študirati na univerzi MIT, saj je prepričana, da bi bila to odlična odskočna deska za njeno kariero.