Njegov govor je štel 1283 besed, vključno s kurtoaznim naslavljanjem predsednika države, visokih gostov, »bork in borcev« (katerih?), internirank in internirancev ter nas, državljank in državljanov. Predsednik Brglez je 206 svojih besed (16 odstotkov) namenil uvodu: druga svetovna vojna je bila vojna med dobrim in zlim, na koncu je dobro premagalo zlo, prišla je svoboda, potem pa je »njen duh in objem … utišal hladen veter, ki je zapihal od Ščečina do Trsta«.
V naslednjih 334 besedah (26 odstotkov) je gospod Brglez povzel dogajanje na Primorskem pred 1. septembrom 1939, ko je tretji rajh napadel Poljsko. Večino tega dela govora je prvi parlamentarec namenil primorski odporniški organizaciji TIGR in tamkajšnjim zavednim slovenskim duhovnikom. Nekateri TIGR s sodobnimi vatli danes označujejo za teroristično organizacijo, a nič ne de – teroristična je bila ravno toliko, kolikor so bili teroristični v slovenski zgodovini vsi drugi »banditi«, ki so z bombami, pištolami ali noži branili slovenski narod. Ali pa Gavrilo Princip, uradni spočetnik prve svetovne vojne. Gospod Brglez ni bil prvi, ki se je spomnil dolgo anatemiziranega TIGRA. Že leta 2007 ga je v politične govore pripeljal tedanji premier Janez Janša, ki je tigrovce označil za prve evropske antifašiste in jim pripisal prvi oboroženi spopad z italijanskim okupatorjem (maja 1941). Nato je Janša povedal nekaj zelo pomembnega, čeprav tudi iz njegovih ust zelo redko slišano: »To prvenstvo,« je na slovesni akademiji ob 80-letnici TIGRA govoril premier, »v ničemer ne zmanjšuje dejstva, da je partizanstvo nosilo glavno težo odpora proti okupatorju«. Zapomnimo si – politik, ki ni levičar, je omenil partizanstvo in njegovo odločilno odporniško vlogo med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh. Leta 2007!
Predsedniku parlamenta Brglezu se je zdelo primerno (in tako je tudi bilo), da je tigrovce navajal z imeni in priimki, prav tako tudi tiste slovenske domoljube, ki so se fašizmu upirali pod črnim talarjem.
Nakar je govornik moral iti in »medias res«, temu se na slovesnosti ob koncu druge svetovne vojne zares ni dalo izogniti. »Fantje in dekleta pa so se klicu domovine odzvali. … Za domovino in njeno preživetje so bili pripravljeni plačati tudi najvišjo ceno – dati lastno življenje.« In potem Karel Destovnik Kajuh, o katerem so pred kakšnim letom v Velenju izdali prečudovito monografijo: »Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!« NOB torej: 179 besed (14 odstotkov), med njimi tudi sintagma partizansko gibanje (1x). Nobenega imena, navkljub živemu spominu, spomeničarjem, narodnim herojem in napisom na spomenikih padlim. Čez deset let bo zanesljivo drugače, takrat tudi današnjih starost ne bo več. Kot ni več predvojnih primorskih rodoljubov.
Potem 158 besed (12 odstotkov) o dnevu potem, po 9. maju 1945. Šeststo prikritih grobišč in: »Sedemdeset let pozneje je zadnji čas, da pokopljemo naše mrtve.« Uravnoteženo s Francetom Prešernom: »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!«
Kar je sledilo, je bila rutina. Kot je običaj ob takih priložnostih, je govornik pri »učiteljici življenja« iskal nauke za sedanjost in prihodnost. Največ o možnostih svobodne domovine, ki je po profesorju Brglezu očitno vzniknila iz alkemične znanosti – ta namreč zmore iz morije vojne, ne glede na to, kako se zaključi, zmeraj proizvesti svobodnega človeka. (»Svoboda je tisto, kar nam daje možnosti, da sebe v najvišji meri izpolnimo in izpopolnimo.«) Zato so »vsi, ki so dali svoja življenja, najsi bo v prvi svetovni vojni, katere stoletnico začetka smo obeležili lani, ali v drugi, katere konec obeležujemo letos, ali pa v osamosvojitveni vojni, ki smo jo bíli leta 1991, naši narodni junaki in junakinje«. Beri: vsi naši padli s te in one strani Soče, s te in one strani Turjaka, kanclagerjev, Poljan na Koroškem in Medvedjeka, Krakovskega gozda ali Gornje Radgone. Presenetljivih 375 besed (29 odstotkov), katerih sporočilo je, da je vojna dobra, saj zmeraj rodi svobodo.
Ker se kakovost našega življenja (BPD, gospodarska rast, brezposelnost ipd.) meri v deležih, je tudi zgornjo razčlembo primerno skleniti na enak način: predmet slovesnosti – 13 odstotkov, povojni dnevi – 12 odstotkov, predpreteklost – 26 odstotkov, uvod – 16 odstotkov, sklepne posplošitve – 29 odstotkov (razliko do 100 odstotkov pripišemo zaokroževanju). Razmerja so nenavadna, a so značilna za sodobno politično govorico. Ta išče konsenz, skupni imenovalec in lastno dopadljivost pri neproblematičnih zadevah, naslavljanju vprašanj, ki so ali bi lahko bila konfliktna, pa se izogiba. Nepripravljenost na opredeljevanje je očitna in je enaka izmikanju, pri čemer je prav vseeno, ali se izmikanje veže na neopredeljevanje o zgodovinskih dogodkih ali pa na neopredeljevanje o privatizaciji, odnosu do družbenih manjšin, mednarodni vlogi Slovenije ali na katerokoli drugo vprašanje, o katerem ni družbenega soglasja, zato ga mora politika šele ustvariti (kolikor je to sploh mogoče).
Ta značilnost ima svojo oznako – Slovenija modernega centra. Center pa je prazen.