Mislim, da se je moja profesionalna glasbena pot začela že v 80. letih prejšnjega stoletja, ko sem se najprej kalil v hotelski skupini, ki je sicer resda preigravala le tuje uspešnice, je pa igrala po hotelih in nočnih klubih od Poreča do Karlovca. Glede na to, da sem si od nekdaj želel ustvarjati avtorsko glasbo, sem se po enem letu pridružil perspektivni pop skupini iz Karlovca ter z njo posnel tudi svojo prvo ploščo. Bil sem star, se mi zdi, okoli 18 let.
Dan D ste eden tistih bendov, ki so bili na sceni prisotni že leta, preden jim je uspel preboj do širšega občinstva. Od tujih imen s podobno usodo mi padejo na misel denimo No Doubt. Ste se kdaj zbali, da boste morda za vedno ostali lokalna skupina, ki ne bo nikoli imela radijskega ali komercialnega hita?Ker nisem veren, je bila moja vera ves čas neomajna in nisem nikoli podvomil o svojem poslanstvu. Dejstvo je, da sem si srčno želel, da bi mojo glasbo slišalo čim več ljudi, nikoli pa nisem razmišljal o radijskem hitu, kot tudi ne o lokalnosti, saj sem menil, da počnem nekaj univerzalnega in je samo vprašanje časa, kdaj se bodo drugi odločili pokukati v mojo dušo. Naivno, kajne? Ali pa tudi ne – nič ni narobe, če verjameš svojim sanjam. Po drugi strani, pa ne želim, da bi zvenelo patetično, sem v tistem obdobju živel skromno – v majhni sobici, kjer sem si stranišče in kopalnico delil s frizerskim salonom. In sem bil zadovoljen z vedno isto omako za špagete, vse dokler sem lahko imel v rokah kitaro, svinčnik in list papirja ter dvojni kasetar hitachi, ki mu je delal samo en vhod za kaseto. A je bil dovolj, da sem nanj posnel svoje zamisli. Hočem reči: brez odrekanja ne gre. No, sem pa tudi vsake toliko dobil brezplačno striženje.
Ko ste postali bolj slavni oziroma prepoznavni, ste bili že v zrelejših letih. Mislite, da je v tem razlog, da vam slava ni spodnesla tal in ste ostali prizemljeni in skromni, četudi ste frontman enega od treh največjih bendov pri nas?Sami veste, da je slava v Sloveniji hecna stvar. Jaz sem predvsem zadovoljen, da se v življenju lahko profesionalno ukvarjam z glasbo, kar sem si od nekdaj želel. In moja velika želja je, da bi bil obkrožen z ljudmi, ki počnejo enako. Vendar vemo, da v Sloveniji ne prevladuje klima, ki bi to spodbujala, temveč je še vedno veliko zavisti in želje po neizstopanju, pač skladno z rekom »ne dviguj glave, pa se ti ne bo nič zgodilo«. Sem prizemljen, ampak ne spuščam glave; ukvarjam se s tem, kar me izpolnjuje – in tega večina ljudi ne more.
Za nekoga, ki ni bil rojen v Sloveniji in je do svojih najstniških let živel na Hrvaškem, je vaše znanje slovenščine izvrstno. Pravzaprav znate slovenski jezik uporabljati bolje kot marsikateri Slovenec, ki se rad ponosno tolče po prsih. A eno je znanje jezika, povsem nekaj drugega pa je v drugem jeziku postati – pesnik. In tudi to vam je uspelo.Mislim, da me je na določen način zaznamovala vojna travma, ki sem jo občutil kot mladenič. Glede na to, da smo kot družina med vojno na Hrvaškem izgubili vse, razen glav, je bila moja logična destinacija Slovenija, kjer sem imel sestro in staro mamo. Neko predznanje slovenskega jezika sem torej imel, izpopolnil pa sem ga skozi potepanje po novomeških ulicah in druženje z raznoraznimi »modeli«. Če pa smo malce bolj resni, lahko rečem, da sem hotel vedeti, kje živim, ker sem se moral kot tujec pač znajti v novih pogojih in razumeti majhne razlike med življenjem na Hrvaškem in v Sloveniji. Še danes čutim to dvojnost v sebi, in glede na to, da živim že več kot polovico življenja v Sloveniji, sem včasih eno, včasih drugo. Kot kakšen hibridni avto, ki ga poganja elektrika, potem pa preklopi na bencin.
Morda tega ne boste hoteli izdati, a zagotovo imate kakšno pesem Dan D, ki vam gre že pošteno na živce, ko jo morate že milijontič odigrati na koncertu, ker občinstvo tako hoče in ga ne želite razočarati. Katera je to?Hvala vam za to vprašanje. Če gre Rolling Stonesom verjetno na živce Satisfaction, gre meni – ne pa nujno tudi vsem mojim fantom – najbolj na jetra Za naju punca. Razen kadar Obra vzame svoj pompardon in ga odžgemo v »tihi« verziji. To me zabava.
Vaš najnovejši album DNA D je, kot ste povedali, nastal tako, da ste imeli pet minut za razmislek in pet minut za izvedbo. Skladbe so kratke in jedrnate, album pa mine zelo hitro. Ali pri čem varčujete?Ni varčevanja. Ta album je refleksija na ploščo, ki bo izšla 1. novembra, in vse, kar smo hoteli z njim, je bilo, da brez odvečnega razmišljanja sedemo v časovni stroj in se za krajši čas, za kake pol ure, znajdemo tam nekje v letu 1985.
Veliko pojete tudi o vinu in sploh pijači. Saj razumem – Dolenjska, cviček... Najbrž nisem edini, ki ga zanima, kdo ga bolje nese: vi, Grega Skočir ali Tomi Meglič?Mislim, da to niso pesmi o pijači, temveč pesmi o načinu življenja, ki je najbolj pogost v tej deželi. Kdo ga od nas več nese? Mislim, da bo to morala ostati poslovna skrivnost.
Zakaj ste se na koncu albuma odločili dodati apokaliptično priredbo pesmi Lep dan za smrt? Se vam je zdela primerna pika na i?Dva razloga sta. Enega ste ugotovili – to je primerno sklepno dejanje, čeprav bolj primerno za prvonovembrsko izdajo. Zato ste lahko že zdaj radovedni, katera prvoaprilska šala se bo znašla na novembrskem albumu. Drugi razlog pa je, da ta pesem še ni izšla na nobenem našem nosilcu zvoka.
Za konec: kaj pa naredite, ko pride ustvarjalna kriza in mislite, da svetu nimate več kaj povedati? Kdo nasrka in kako? Ali pa ste bolj tip, ki pade v poduhovljeno mirovanje?Prav imate, nekdo nasrka. Sem človek, ki ga poganja kreativnost, in z leti sem se naučil, kako jahati na njej. Ko pa pridejo tiste črne luknje, ko ne moreš izvabiti enega pravega tona iz kitare, ko na pamet ne pade niti en smiseln stavek in v duši ni pravega občutka – no, takrat se mi zdi, kot da ne morem najti pravega stika s svetom. In v teh trenutkih res nisem najbolj prijazen človek na planetu, tako da se me vsi bolj kot ne izogibajo, ker grizem. Tudi mačke.
