Ta vzhajajoča zvezda je faca rock scene z roba sveta. Preden je stopila na solistično pot, je igrala v melbournskem garažnem bendu Rapid Transit. Med letoma 2011 in 2013 je bila članica projekta Immigrant Union, v katerem je Brent DeBoer iz Dandy Warhols nabral glasbenike iz različnih avstralskih rock skupin. Iz projektnega srečanja in glasbenega zbližanja z bobnarjem Davom Mudiejem in basistom Bonesom Sloanom se je porodil spremljevalni bend Courtney Barnett, ki je leta 2012 pri lastni založbi Milk! izdala debitantski EP I've Got a Friend called Emilly Ferris. Z leto kasneje izdano EP-ploščo How To Carve a Carrot into a Rose se je prebila na seznam opaženih onkraj bregov Avstralije. Podjetna avtorica je takoj združila plošči v skupno dvojno EP-izdajo A Sea of Split Peas in se za leto dni posvetila pisanju novih pesmi.
Nastanek dolgometražnega prvenca Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit je bil premišljen proces. Barnettova je šele teden dni pred snemanjem pokazala nove skladbe svojemu bendu, ki se mu je pridružil še kitarist Dan Luscombe iz The Drones. Namen je bil jasen: ohraniti neobrušeno svežino pesmi. Lani aprila so se s producentom Burkom Reidom za teden dni zaprli v studio in brez odvečne kozmetike ustvarili zamišljeno. Vsaka skladba zase je pristna in dotakljiva glasbena pripoved. Courtney Barnett ni le glasbenica, ampak tudi strastna pripovedovalka napol domišljijskih pripovedk, polnih humorja, smešnih obratov in namišljene melodrame. Ne preseneča, da si je naslov debija sposodila pri Milnejevem Medvedku Puju. Petje rada zamenja z govorjenjem, deklamiranjem in pripovedovanjem, kar krepi atmosfero prostodušnih in nepretencioznih skladb, ki nas odpeljejo v barvit rockovski svet. Po enostavnem prepletu elementov folka, rocka, punka in tudi popa spomni na Jonathana Richmana, z ovitkom plošče na Daniela Johnstona, z rockerskim angažmajem se nas dotakne kot babica Patti Smith, ves čas pa v njeni govorici odzvanja nepotlačena naklonjenost do Pavement in zlasti Stephena Malkmusa.
Med vsemi referenčnimi primerjavami je neizbežen vsaj še Kurt Cobain. Tudi zato, ker ima Barnettova ob objavi prebojnega prvenca krutih in uročenih 27 let, pri katerih »največji« umirajo, ko obmolknejo glasovi mladih generacij in se spremenijo iz idola v malikovane ikone. Vendar v nasprotju s Cobainom, ki je pel, da se sovraži in da želi umreti, Courtney v bluesovsko podmazanem Small Poppies optimistično prizna, da se je tudi sovražila, ampak da je zdaj v redu. Namesto bolečine in krčev nam hudomušno riše današnjo razčlovečenost osebnih odnosov in malodušje, ko bi šel ven, a ostajaš doma, kot poje v Nobody Really Cares If You Don’t Go To The Party. Courtney Barnett je glas zindividualizirane generacije in ena tistih aktualnih glasbenic, ki rock razbremenjujejo mačizma in mitologije.