Real Madrid na domačem stadionu Santiago Bernabeu ne more gostiti pomembnejše tekme, kot je polfinale lige prvakov, saj bo finale na nevtralnem prizorišču. Temu primerno je novinarsko povpraševanje po akreditacijah. V kraljevem klubu ne pomnijo, kdaj so dobili toliko medijskih prošenj. Najštevilnejši so bili italijanski novinarji, kajti Juventus je v Italiji klub z največjim medijskim zaledjem. Enako velja za navijače Juventusa, ki prihajajo v Madrid z vseh koncev sveta, ne samo iz Torina.
V nestrpnem pričakovanju so tudi nogometaši Juventusa. Že dolgo niso bili v polfinalu, zato so vse misli usmerili k uvrstitvi v finale. Če bi bil nogomet normalen šport, bi bilo enako tudi pri Realu. A ni. V Madridu se v teh dneh bolj kot o Juventusu pogovarjajo o notranjih težavah. Kot da ni pred vrati polfinale lige prvakov, ampak neka nepomembna partija španskega pokala. Situacija je tako čudna, da navijači Reala pred klubski center za trening v predmestje Madrida ne hodijo zato, da bi dodatno spodbudili svoje ljubljence, ampak zato, da nekatere od njih zmerjajo. Na sramotilnem stebru sta predvsem Gareth Bale in Sami Khedira. Prvemu očitajo, da igra bistveno slabše, kot se spodobi za nogometaša, ki je vreden sto milijonov evrov, drugemu zamerijo, ker je v zadnjem letu vseskozi poškodovan in samo vleče denar iz klubske blagajne. V vsej zmedi in kričanju, ko se prepletata jeza in navdušenje, morajo nogometaši Reala tako prikazati precej voznih spretnosti, da ne povozijo navijačev s svojimi ferrariji, audiji, lamborghiniji...
Še hujšo kalvarijo preživlja Iker Casillas, kapetan in ikona kluba. Prve kritike je slišal v času Joseja Mourinha, ki je Casillasa med vrsticami označil za krta, ki novinarjem nosi informacije iz garderobe, hkrati ga je posadil na klop, češ da je preslab. Že tedaj so z Mourinhom v isti rog zatulili mnogi navijači Reala, a v zadnjih tednih so kritike ušle izpod nadzora. Ne pomagajo niti besede podpore trenerja Carla Ancelottija, ne soigralcev, ne nekdanjih nogometašev, ne tekmecev. Na zadnji tekmi proti Valencii je Casillas poslušal žvižge z vseh strani domačega stadiona. V nekem trenutku mu je prekipelo, zato se je obrnil in proti tribuni zabrusil: »Dovolj je, pojdite v rit!« Casillas je bil tako jezen, da prvič po tekmi ni pozdravil Realovih navijačev, čeprav je v ekipi petnajst let. Kritike so pustile posledice. Nekoč »sveti Iker« je zdaj nezanesljiv, kar se vidi pri vsakem lovljenju žoge, za mnogo napak pa potem išče krivca v soigralcih. Navijači mu z žvižganjem še bolj zbijajo moralo, saj v njem vidijo karikaturo, ki brani pri Realu zgolj zaradi starih zaslug. Drugo leto bo morda drugače. V Madrid naj bi se vrnil David De Gea, le da bo branil za Real in ne za Atletico.
Kljub temu bodo navijači Reala napolnili Santiago Bernabeu. Pred stadionom v zadnjih dneh mrgoli preprodajalcev vstopnic. Gre za moške, stare nekje od 40 do 60 let, ki so postavljeni pred pročeljem stadiona. Vozovnice so bile že v redni prodaji mnogo dražje od standarda, ki si ga lahko privošči povprečni Španec. Najcenejša vstopnica stane 75 evrov, najdražja 325. Na črnem trgu so cene bistveno višje. Prostega sedeža ni mogoče dobiti za manj kot 300 evrov, kar je še vedno malo v primerjavi s 1000 evri, za kolikor so na voljo najboljši sedeži. »Dražje so le vstopnice za el clasico proti Barceloni,« je s sončnimi očali in v rožnati srajci dejal Jose, eden od preprodajalcev. Kadar s kolegi najde žrtev s polno denarnico, je postopek vedno enak. Odpelje ga čez cesto v park ali v katerega od lokalov, da posel sklenejo stran od oči javnosti. A navijači Reala bodo lahko nekaj utehe za drage vstopnice našli v baru ob stadionu, kjer pravijo: »Če Real napreduje v finale, bomo proslavili s 50-odstotnim popustom na vse pijače.«
